Tiskane izdaje
Kako uprizarjati Jesihove Grenke sadeže pravice danes, ko je pomen in smoter njihovega ludizma neločljivo zvezan s časom in kontekstom njihovega nastanka ter premiere (oboje leta 1974) v Eksperimentalnem gledališču Glej, verjetno edinem prostoru, kjer se je lahko odvil ta upor mlade generacije kot radikalna radoživost in ironija jezika, osvobojenega tako omejitev realnega in zahtev ideološkega kot dramskih in gledaliških kalupov?
Mlade ustvarjalne ekipe v Mali drami ne zanima postavitev kot dokument; režiser Jan Krmelj in dramaturginja Katja Markič, oba tudi avtorja priredbe, se te »interpelacije v enem nonšalantnem zamahu« lotita skozi premislek jezika. Odločitev se zdi logična; bolj kot sama nonšalantna igra jezika lahko v današnji neobvezujoči skupnosti relativizma zareže moč jezika (in njegove rabe), ki vzpostavlja in (pre)oblikuje resničnosti, tudi če se politične korektnosti sploh ne dotaknemo.
A če je jezik Jesihovih sadežev avtonomna resničnost, ki se vztrajno upira kakršnemu koli sporočilu ali vsebini, saj gre za nepregleden tok replik v montaži najrazličnejših neprepoznavnih situacij brez dejanj in specifične povezave z osebami, ki jih izrekajo, je tu jezik v vseh na novo ustvarjenih prizorih in novem besedilu zvezan z vsebino posameznih prizorov. Ti so tematsko jasni in zaokroženi, zato njihova vsebina preglasi način funkcioniranja jezika oziroma jezik (ali govor) kot sredstvo in kot mehanizem, ki je določeno situacijo sploh vzpostavil in jo nato tudi prevrgel v njeno nasprotje ter porušil.
Ob tem, da se uprizoritev usmerja k samosvoji ludistični norosti v preigravanju raznolikih prizorov in snovi, se namen celote brez specifičnih poudarkov izgublja v nerazumljivosti in neobvezujoči arbitrarnosti. Tu so nagrmadene številne teme od rojstva slovenskega jezika, prepira o njegovi čistosti in rigidnosti ali prilagajanju sodobni govorici, komunikacije preko različnih jezikovnih zvrsti, spreminjanje moči in čustvene naklonjenosti v odnosu, razmerje med žensko in moškim kot nasilje jezika, besedičenje in tišina.
Enakomerna ni niti struktura uprizoritve, čeprav dokaj tekoča v privlačni lahkotnosti premen po zaslugi igralskega kolektiva – Eva Jesenovec, Mia Skrbinac in Saša Pavlin Stošić – ter učinkovite kostumografske podobe Špele Eme Veble. Posamezni prizori potrebujejo kar veliko časa, da se znotraj njihove zgodbe razvije nameravana intenca glede delovanja jezika (sploh pri nasilju jezika), večkrat zmotijo stereotipi ali pa nasploh nedostopnost namena.
Slednje še posebej v zadnjem delu uprizoritve, ki brez razvidne utemeljenosti čuti dolžnost originalu in odigra še nekaj Jesihovih odlomkov. Po celotni uprizoritvi sicer najdemo kup drobnih domislic, ki se kažejo kot lucidne uprizoritvene rešitve in dosežejo tudi posamičen učinek pri gledalcu. Eno najbolj zanimivih oblik gotovo dobijo pri rojstvu slovenskega jezika, ki ga po poroki s Cankarjem izbljuva Eva Jesenovec – krvavo rdeč kos, ki kmalu postane bomba in eksplodira.
A vendarle se popolna eksplozija moči jezika izkaže za prezahtevno nalogo. Uprizoritev skuša izvesti interpelacijo Jesihovih sadežev skozi vprašanja, ki se zdijo bistvena danes – ne sicer v parlamentu, temveč kot primerno mesto za obravnavo jezika danes locira šolo in zbor učiteljic na proslavi ob prazničnem dnevu jezika in slovenske kulture – a ta vprašanja prepogosto zdrsnejo v banalnost ideje, ki inteligentno ironijo zamena z dobesednostjo komičnega ali didaktično resnobnega, tako kot prozaična scena šolske telovadnice (Karin Rajh). Interpelacija Jesihovih sadežev je tako le delna.
Zagozdena med ponovitvijo in poskus novega vpisa v temo ter med vsebino in formo dobijo sadeži obliko nekakšne vaje v eksperimentiranju z gledališkim materialom s priokusom navidezne sproščenosti in brez grenkobe.
