Tiskane izdaje
V ponedeljek, 1. decembra, sta v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji pod okriljem Ustanove Gallus nastopili violinistka Tanja Sonc in pianistka Petya Mihneva. Predstavili sta se s Sonato št. 8 v G-duru, op. 30 Ludwiga van Beethovna, Sonato št. 2 v G-duru Mauricea Ravela, Sonato v A-duru Césarja Francka in za konec še s Polonaise brillante v A-duru, op. 21 Henryka Wieniawskega.
Mladi umetnici sta navdušili z vsestransko izdelanim nastopom. Zdi se, da je bil tudi program izbran skladno z njunim temperamentom. Beethovnova sonata je za skladatelja netipična, pisana v razpoloženjsko svetlejših tonih. Ne nagovarja z dramskim nabojem, pač pa z živostjo in bogastvom detajlov.
Ravelova filigransko zastavljena skladba preide od prefinjenih čutnih razpoloženj prvega stavka, prek trpkejših tonov drugega, do virtuoznega sklepa, a ves čas zaznamovana z značilno mojstrovo eleganco. Od tega konteksta odstopa izrazito romantična Franckova violinska sonata, ki je upravičeno eden repertoarnih temeljev komorne violinske literature.
In končno še Poloneza Wieniawskega, poudarjeno virtuozna skladba, ki zaživi le v virtuozni izvedbi, »napolnjeni« z muziciranjem, sicer lahko hitro postane banalna. Ogretemu občinstvu sta dodali še Melodijo Petra Iljiča Čajkovskega in Cigansko pesem Antonína Dvořáka.
Skladbe so bile izvedene oblikovno pregledno in zaokroženo, z izrazito kultivirano igro in odlično komunikacijo med nastopajočima. Pianistka je znala najti pravo mero med spremljavo in prevzemanjem pobude, a je bila v solističnih delih manj izrazita. Violinistko poleg odličnega tehničnega znanja odlikuje lep ton. Njeno fraziranje je naravno, vendar pretehtano.
V izrazu na prvi pogled deluje nekoliko zadržano, brez slehernega nastopaštva, a usmeri poslušalca k zbranemu poslušanju detajla. Ponekod so se oglasili tudi izrazni podtoni, ki dajo slutiti interpretativni razvoj k še izraziteje osebnemu podajanju in izraznemu »razprtju«, ki ga prinese življenjska zrelost. Prepričan sem, da nam ima še veliko povedati. Je pa za zdaj prav, da pristopa k nastopom obvladano in se izrazno še ne »spozabi«.
Tanja Sonc ima vse, kar potrebuje dober solist: zdravo naravno muzikalnost, visoko stopnjo glasbene inteligence, sposobnost muzikalne pobude in vodenja, dobro tehniko, karizmatičen javni nastop in pristno veselje do muziciranja.
Žal je danes glasbena kariera vse bolj odvisna od drugih dejavnikov, ne le od kakovosti, zato upajmo, da bosta imeli umetnici tudi v tem pogledu srečo.
