Tiskane izdaje
V ljubljanski Operi so v četrtek v koprodukciji s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem izvedli prvo premiero v novi gledališki sezoni. S komorno opero ruskega skladatelja judovskega rodu Grigorija Frida Dnevnik Ane Frank so predstavili tudi novo prizorišče, imenovano -3.
To je kletni prostor, sicer namenjen režijskim vajam, a se je pokazal kot zelo primeren za komorne operne predstave. Usposobitev tega prizorišča je iz številnih razlogov odlična poteza!
Opera je pisana za solistko in komorni ansambel v več zasedbenih različicah, med katerimi so se odločili za zasedbo s tremi inštrumenti. Kot pove naslov, je tekstovna predloga vzeta iz Dnevnika Ane Frank. Odlično jo je poslovenil Milan Jesih.
Prevod je tekoč in mu je mogoče slediti brez posebnih težav, predvsem pa se dobro prilega glasbi. Tudi v primeru, da so v vokalnem partu zaradi besedila morebiti napravili kake spremembe, so te izpeljane dobro in brez škode za glasbeni stavek.
Glasba Grigorija Frida, ki je nastala koncem šestdesetih let prejšnjega stoletja, je mešanica različnih slogov dvajsetega stoletja, a je bolj kot slogovna umestitev pomembno, da glasba besedilo vsebinsko nadgrajuje in je hkrati uprizoritveno učinkovita. Zato ne preseneča, da je Fridov Dnevnik Ane Frank med najpogosteje uprizarjanimi komornimi operami.
Glasbeno ekipo so sestavljali sopranistka Katja Konvalinka v vlogi Ane, Aleksandar Spasić kot glasbeni vodja in dirigent ter glasbeni trio s pianistko Irino Milivojević (ki je bila v produkciji tudi korepetitorka), kontrabasistom Dimitrejem Ivanovom in tolkalcem Tomažem Voukom. Predstava je zelo dobro naštudirana in je bila na premieri tudi dobro izvedena. Sodelujočim glasbenikom je uspelo vzpostaviti interpretativno prepričljivo in dramaturško čvrsto celoto.
Veliko zaslug za uspeh predstave ima Katja Konvalinka, ki je zelo dobro poustvarila pevsko in igralsko zahtevno vlogo. Odlično se je znašla v prehajanju med različnimi razpoloženji. Opazna je bila tudi pozornost glede jasnosti izreke (lektorica Nevenka Verstovšek), kar je v takšnem delu še posebej pomembno. Razumljivo je bilo skorajda celotno besedilo, več pozornosti bo treba (tudi zaradi razumljivosti) nameniti le vokalom v visoki legi, pri čemer bodo v tehničnem pogledu izrazitejši soglasniki dobrodošla pomoč. Pevka je zbudila pozornost tudi z dobrim prehajanjem iz petja v govor in obratno in z naravnim govorom, česar pri naših pevcih nismo ravno vajeni.
Umetniški vodja Opere Rocc je kot režiser in »oblikovalec prostora« oblikoval prostor premišljeno in ekonomično. Njegova režija je nevsiljiva in naravna in glede na skromne scenske možnosti dovolj razgibana in zanimiva. Z dramaturginjo Tatjano Ažman sta se odločila, da predstave v uprizoritvenem pogledu ne bosta postavila v medvojni čas in ravnala sta prav. Preganjanje, ujetost, hrepenenje po življenju… nimajo zgodovinskih zamejitev. Z lučjo, ki jo je oblikoval Jasmin Šehić, bi bilo mogoče storiti še kaj, a je vprašanje, kakšne tehnične možnosti je pri tem imel oblikovalec.
Po zelo dolgem času je v Ljubljanski operi mogoče videti predstavo, ki je dobro zasnovana in postavljena in v kateri so bistvene sestavine tako uprizoritve kot izvedbe uravnotežene! Res, da je to mogoče dosti lažje doseči v kratkih, sodobnejših in komorno zasnovanih delih, pa vendarle zbuja upanje.
