Ocenjujemo: ABC oder Krieg (Quasi una fantasia)

Ivo Svetina. Režija: Barbara Novakovič Kolenc. Prešernovo gledališče Kranj.

Objavljeno
23. januar 2015 14.19
Matej Bogataj
Matej Bogataj

Svetinovo besedilo se osredotoči na živahno dunajsko vrvenje, ko gresta k presvetlemu cenzorju ­Kopitarju Prešeren in Čop izpogajat Kranjsko Čbelico, tam založene rokopise iščeta Vuk Karadžić in hči Mina, in se možaki zapletejo v resne polemike o pravopisu, številu črk za glas in možnosti prenosa zapovedi 'piši, kot govoriš' na slovenščino. Mina se med portretiranjem Franceta mehča ob njegovih recitacijah, izbruhne kolera, ki jo pobere, Čop, ki ga nekajkrat vidimo v družbi z vdovo Antonijo, sicer sestro misijonarja Barage, pa skonča v Savi.

Svetinovo besedilo se drži zgodovinskih dejstev, pri karakterizaciji in pomenu polemike, s tem se uvršča blizu literariziranim­ biografijam in ob bok serijam in dramam o Prešernu ali Trubarju,­ torej je narodotvorno in didaktično.

Za razliko od nekaterih prejšnjih besedil, recimo o Lautréamontu ali Hölderlinu, 'fantazija' o črkarski pravdi nima tako bohotnih pesniških vložkov in je bolj prizemljena, realna, bolj pripeta na zgodovino, poučna, manj prikaz genija in njegovih notranjih viharjev, več je vihranja v polemikah. Obračuna s Kopitarjevo tezo o nezadostni kondiciji narodovi za pravo romantično pesništvo, z njegovimi preferencami glede ljudskega slovstva in zbiranja narodove zakladnice.

Zgodovina, še ena od (pred)zgodb, tako ne dopušča drugačnih, bolj dramatičnih razpletov; nov je prikaz Čopovega sentimentalnega ozadja, rokopis, ki ga Vuk išče in najde, ni prelomen za razumevanje balkanske zgodovine in srbske vloge v njej, v uprizoritvi izpade tudi končni dokaz Čopove in Prešernove zmage, namreč recitacija Baragove sestre v indijanščini, saj k neznanemu in rajsko neomadeževanemu jeziku pristopi drugače od cenzorja: slovničarstvo s tem izgubi proti poeziji, črkoznanstvo proti intuiciji.

Režija in scenografija Barbare Novakovič Kolenc ob dramaturški podpori Jane Pavlič postavi dogajanje v stiliziran prostor, v knjižnico, kjer visijo s stropa­ izstrižki iz knjig in odprti rokopisi, na zadnjo steno je projiciran video, ki pa deluje bolj kot ne dekorativno, nesugestivno.

V cesarsko knjižnico postavi historično kostumirane protagoniste, prispevek Alana Hranitelja: Jure Ivanušič je stasiti Prešeren, res sicer proti koncu s pištolo v roki, pa vendar ves mogočen in šarmanten, Mina je Aleksandra Balmazović, krhka in občutljiva v svojem prebujenem sentimentu, Karadžić je Ivan Bekjarev, že kot pojava ready made, kot vzet iz kakšne učbeniške reprodukcije, reklama za srbsko epiko v podobi in zvenu, za Čopa, da bi razumeli njegove osebne neuspehe, si Borut Veselko omisli jecljanje, posebej pred simpatijo in v zapletenih argumentih, da bi poudaril njegovo nespretnost nasproti Kopitarju, in tega odigra Peter Musevski kot pragmatičnega, ne ravno najbolj fleksibilnega možaka, ki sledi svoji viziji, predvsem pa črki zakona in prepričanju, da najprej slovnica, potem morda že kdaj tudi poezija. Vesna Pernarčič je rahlo skrivnostna Baragova sestra.

Predstava je zgodovinski kroki, obdelan okrušek nacionalne in jezikoslovne zgodovine, v tem pogledu pregledna in poučna, hkrati pa tudi povezovalna, s pogledom proti Dunaju kot eni od prejšnjih metropol in kraju živahnega prerekanja o različnih pogledih na razvoj mišljenja, slovnice, pisave in pesništva.