Tiskane izdaje
Razstava odpira boleča vprašanja vrednotenja in varovanja arhitekture 20. stoletja kot pomembnega poglavja v zgodovini slovenske arhitekture in kulturne dediščine.
Ključna vprašanja že desetletje ostajajo brez ustreznih odgovorov in predvsem brez konkretnih kulturnovarstvenih učinkov. Kako slabo se je ravnalo z arhitekturo 20. stoletja, pričajo tudi nekatere stavbe iz Novakovega opusa, spremenjene do neprepoznavnosti.
Arhitekta Tomaž Ebenšpanger in Meta Kutin sta se raziskovalno in strokovno natančno lotila predstavitve arhitekture soboškega arhitekta Franca Novaka. Končno smo dobili predstavitev »od sveta in doma« pozabljenega, a odličnega arhitekta. Širši slovenski javnosti je praktično neznan, zgodovina slovenske arhitekture ga je komajda omenjala.
Novak je študiral arhitekturo pri Petru Berhensu na Dunaju, se pridružil nekaterim kolegom in tri mesece delal tudi v pariškem studiu slavnega Le Corbusiera. Prvo stavbo je postavil že kot študent leta 1931 za soboškega bankirja Ferida Keršovana, nato se je zvrstil niz naročil in ustvaril je moderne domove premožnim soboškim meščanom – družini Vučak, Kousovim, Šerbecevim, Koltajevim ...
Načrtoval je celostno, poleg arhitekture tudi interier in pripadajoče vrtove. V petdesetih letih je vodil Projektivni biro Murska Sobota in prispeval k temu, da je Sobota dobila videz urejenega sodobnega mesta. Razstava ni pomembna le zato, ker nam odkriva zanimiv člen pri sestavljanju mozaika slovenske arhitekture 20. stoletja, torej modernističnega arhitekta, ki ga je »ljubljanska centrala« pozabila in potisnila povsem na rob, ampak tudi zato, ker nam nazorno pokaže, kako so kasnejši rodovi arhitektov posegali v njegovo materijo. Razstava opozarja, kako se pri nas ne upošteva in ne spoštuje avtorstva v arhitekturi. Veliko njegovih stavb je neusmiljeno spremenjenih, v franže je šla tudi njegova urbanistična zasnova Sobote.
Vendar Novak ni edini modernist s takšno usodo, uničenih je že veliko ključnih objektov slovenske moderne. Med drugim skoraj celoten arhitekturni opus Savina Severja. Kdo bi se moral zavedati, da je za celostno sliko slovenske arhitekture treba varovati avtorstvo tudi drugih slovenskih arhitektov, ne le Plečnika?
Z nespoštovanjem odličnih stvaritev arhitekture 20. stoletja zanikamo razvojni potencial našega kulturnega prostora. Pričujoča razstava nam predoči, kaj je manjkalo našemu kulturnemu prostoru, ko je povsem zanemaril opus Franca Novaka.
Pa še to: galerijski prostor razstavljavcem ponuja le nekaj razstavnih panojev pod steklom, neustrezne luči in njihova usmerjenost pa onemogočajo ogled fotografij in branje besedil. Z ustreznejšo osvetljavo bi galeristi lahko poskrbeli za udobnejši in prijetnejši ogled razstave.
