Tiskane izdaje
Mogoče je, da Genetova specifična situacija popolne deziluzije danes ne zmore več tako radikalnega učinka kot konec petdesetih let prejšnjega stoletja, a njegova ideja o poveličanju igrane podobe, videza, simulakra kot privilegiranega mesta resničnosti, je do danes doživela več kot zgolj potrditev in se razcvetela v kompleksnem polju vprašanj, tako v številnih teoretskih obdelavah kot naši vsakdanjosti.
A vse to se zdi predstavi v režiji in scenografiji Diega de Bree in dramaturgiji Tomaža Toporišiča odveč. Podobno ignorantski odnos kaže tudi do besedila, od katerega ohrani le osnovne dogajalne situacije in sčrta vse, kar te vzpostavlja v dvoumnih, kontrastnih in protislovnih razumevanjih. Manjkajočega ni opaziti niti v odrski nadgradnji; kaže se v umanjkanju konteksta, banalni okornosti odrskih slik in posplošeni aktualistično moralistični podobi z ironičnim podtonom, ki prihaja iz neke izvzete (večvrednostne?) pozicije.
Kaj se pravzaprav dogaja? V bordelskem teatru, hiši iluzij, obiskovalci doživijo zadovoljitev v zaigrani teatrski situaciji, ko prevzamejo vlogo izbranega položaja oblasti oziroma postanejo ta »vloga«. Kurba v vlogi grešnice poteši škofa, kot tatica omogoči funkcijo sodnika, v vlogi konja podeljuje moč generalu. Genetov veličastni bordel-teater sredi mesta, ki ga pretresajo revolucionarni upori, vzpostavlja vprašanja moči, funkcij, hierarhij, realnosti in konstrukcije realnosti skozi apokaliptično vizijo sveta, v katerem se kot edino relikvijo časti podrobno zrežirano karnevalsko obredje v bordelu.
To ni zgolj oaza sredi bojev zunanjega sveta in nezadovoljstva z resničnim življenjem, temveč zgoščen mikrokozmos, simbol družbe, ki prevzame status realnosti. Potrjujejo ga številni odsevi v ogledalih (pri Genetu) oziroma veliki odsevni površini v ozadju odra, s katero de Brea vzpostavi odsev in pomnožitev podobe.
Možnost razpiranja te kompleksne mreže podob in njihovih nestabilnosti struktura ohranjenega besedila in igra popolnoma zapreta. Moški obiskovalci tega kuplejarskega teatra so razgaljeni kot deformirani simboli funkcij moči, popačene nebogljene karikature in nemočne žrtve svojih (seksualnih) fantazij, ki jih izživljajo v bordelu (predvsem Ivan Peternelj kot Škof, Ivan Godnič kot Sodnik in Dario Varga kot General), ženski (Romana Šalehar kot lastnica bordela in Anja Novak kot delavka v njem) sta ponižani na vdano izpolnjevanje vsiljene vloge, za ekstremno situacijo obkrožujočega »realnega« sveta izvemo skorajda po naključju.
De Breev Balkon reducira uprizoritveno materijo v mlahavo podobo spolne, identitetne, eksistencialne neizživetosti in nemožnosti. Tej se deloma posmehuje, delno jo jemlje z rezervo, v vsakem primeru pa jo postavi kot monolitno enoto, normo, četudi v svoji negaciji.
To navsezadnje pomeni, da igra vlog pozabi na hibridnost podob, premeščanje statusov, razlastitev kategorije realnosti, torej na vse, s čimer bi lahko posegla v načine gledanja. Tako je pogled prepuščen tavanju po skopljeni situaciji navrženih anomalij, ki se le z nekaj deplasiranimi domisleki ne more reflektirano vpisovati v družbeni prostor našega časa in za katere še igralci ne vedo zares, kaj naj počnejo z njimi.
