Tiskane izdaje
Yasmina Reza v svojem najbolj znanem delu Bog masakra analizira ali vsaj površno načne nešteto tem, v ospredju pa je pravzaprav kritika tega, kar danes vsi postavljajo na piedestal – dialog in strpnost.
Oboje je v sodobni civilizaciji postalo mantra, čeprav dialog zahteva nekatere predispozicije, predvsem pristno empatijo do sogovornika in željo po konsenzu, strpnost pa takšne kriterije že vnaprej eliminira in jo tako in tako le tanka črta loči do nestrpnosti. Možnost za dialog, ki naj bi nedvomno imel izjemno mesto pri kreiranju tako imenovane višje socialne ali družbene inteligence, je tako skoraj nična.
Režiserka Ajda Valcl se je odločila za klasično postavitev, torej za konverzacijsko dramo, umeščeno v verističen interier meščanske dnevne sobe (scenograf Matej Stupica), kar ustreza zasnovi besedila, ne nazadnje bi kakršnikoli odkloni ali scenografske domislice lahko bili nepotrebna distrakcija, saj je to ne nazadnje tekst, ki ne predvideva in ne dopušča tako imenovane avtonomne teatralike. Poleg tega je lokacija Malega odra idealno intimno okolje, v katerem gledalci nekako prisedejo k zbranemu omizju protagonistov in v njem z minimalno distanco tudi na določen način participirajo.
Kar zadeva igralke in igralce, je izbor tako rekoč optimalen, saj Ana Urbanc, Vladimir Vlaškalić, Ksenija Mišič in Kristijan Ostanek spretno ne samo verbalizirajo, temveč tudi in predvsem personalizirajo širok nabor tem, ki izrisujejo psihološko in socialno sliko dveh zakonskih parov. Incident z zlomljenim zobom, vzgoja otrok in potencialni vzgojni ukrepi so zgolj izhodišče za analizo palete vprašanj, ki temeljno označujejo današnjo družbo, v kateri se vsi spoznajo na vse in imajo o vsem svoje mnenje, kljub temu pa ostajamo dezorientirani, nesuvereni in zmedeni.
V ospredju sta seveda navidezna kultiviranost in prisiljena vljudnost, za katerima se skriva vsa prikrita nestrpnost, ki nujno vodi v konflikt. Razlike v socialnem položaju in družbenem statusu, pomen kariere, salonski humanizem, artificialno zanimanje za umetnost in kulturo, hipsterstvo in namišljena sofisticiranost se prepletajo z vsakdanjimi, banalnimi zadregami, ki nazadnje razcefrajo privid harmoničnega oziroma vsaj – neredko sicer s stisnjenimi zobmi – toleriranega sobivanja.
Vsak od igralcev doda svoje k prepričljivi podobi predstave. Vlaškalić v neprisiljenem, spontanem, pogosto zatikajočem se in momljajočem slogu, Ksenija Mišič z izrazitim smislom za humor, širino in benevolentnostjo, ki pa ima tudi svoje meje, Ostanek pa je kot ponavadi avtoritaren, dominanten, glasen in izključujoč.
Morda velja posebej izpostaviti Ano Urbanc kot Véronique Houillé, saj se zdi, da so se tokrat njene igralske odlike prvič po priključitvi mariborskemu dramskemu ansamblu res pokazale oziroma se je šele s tem likom razkril njen izjemni občutek za retorične nianse, minimalistično, a vendar zelo učinkovito gestiko, suvereno prezenco in ne nazadnje vrhunsko čisto in obenem sugestivno dikcijo.
Tovrstne produkcije se drži slabšalna oznaka odrske mimetične iluzije, vendar je občasno še kako dobrodošla. Ne nazadnje je že mimo – ali pa bi vsaj moralo biti – obdobje pozicioniranja na okopih »dramskega in postdramskega«, tradicionalna konverzacijska drama bo imela relevantno, avtentično in legitimno pozicijo v kateremkoli času in prostoru. Še posebej, če je tako mojstrsko napisana in odigrana
