Tiskane izdaje
Razstavna in kataloška predstavitev fotografskega opusa Božidarja Jakca sodi v serijo emancipiranja fotografskega delovanja naših znanih likovnikov, ki so se ga v zadnjih letih lotili v Moderni galeriji.
Sledi podobnim predstavitvam Pilona, Spacala, Gojmirja Antona Kosa, ki sicer vse niso našle prostora pod streho omenjene ustanove. Gre za enega vznemirljivejših projektov oziranja na domačo umetniško ustvarjalnost prejšnjega stoletja, ob katerem prihaja na plan marsikaj novega, zanimivega.
Jakca poznamo kot odličnega grafika in eno izmed naših dominantnih likovnih osebnosti polpreteklosti. Tudi njegova fotografska ustvarjalnost doslej ni bila neznana, četudi smo jo spoznavali po izsekih, aktualna razstava pa se zdi solidno zaokrožena, o čemer pa, glede na ogromno množino Jakčevih nerazvitih posnetkov, pravzaprav še ne moremo zanesljivo soditi. Kot ustvarjalcu z izrazitim občutkom za grafiko mu je bila fotografija, tej v marsičem soroden medij, očitno blizu, se je pa v grafiki izražal precej ekspresivneje.
V fotografiji je opravil precej tipično pot od turističnih posnetkov, prek ponavljanja »vaj v slogu« zgodnjih fotografov (panoramski posnetki iz lastnega bivališča), soočanja s svojo podobo, ves čas pa je opazen tisti osnovni vzgib, ki je motiviral tudi nastanek risb, grafik, pastelov …, iskanje pravih, tudi svojskih pogledov. No, včasih se je Jakac (predvsem na posnetkih s potovanj) zadovoljil tudi s povsem tipičnimi pogledi, a dovolj pogosto je poskušal tudi kaj več.
V Ameriki je postal tovrstni zavestni trud najbrž odveč, saj se mu je tam očitno zgodila prava fotografska in siceršnja vznesenost, ki je – ob usklajenosti med sodobno, hitro tehniko (fotografijo) in sodobnim, hitrim ameriškim vsakdanom, prinesla zelo prepričljive rezultate.
Pri tem prednjačijo kvalitetni velemestni posnetki, v katerih je avtor uspešno ovekovečil bistvene vidne znake tamkajšnje eksplozije urbanosti, vmes pa se mu je posrečilo ujeti tudi kakšen bressonovski »odločilni trenutek«.
Še posebej v Jakčevih ameriških letih je zanimivo opazovati primerjave med njegovimi fotografijami in sočasnimi risarskimi, slikarskimi stvaritvami (mnoge so bile objavljene v knjigi Odmevi rdeče zemlje), tudi tozadevne razlike, ko gre za interpretacijo urbanih motivov na eni in naravnih na drugi strani.
Zato bi bilo dobrodošlo, da bi bilo del (ali vsaj reprodukcij), ki bi omogočala tovrstne primerjave, na razstavi več. Kar zadeva motive iz narave, se posebne pozornosti vredni zdijo motivi mogočnih, dramatično razvejanih montereyskih cipres, ki spomnijo na podobne motive klasika svetovne fotografije Ansela Adamsa. Celoten Jakčev fotografski opus ima veliko dokumentarno vrednost, posebno mesto pa ima gotovo obdobje njegovega ustvarjalnega bivanja med partizani.
Tako za Jakčeve fotografije kot za posnetke drugih na začetku omenjenih likovnikov je značilna bolj sproščena, odprta in tudi bolj svetovljanska ustvarjalnost, k čemur je na poseben način prispevalo tudi dejstvo, da so tovrstno delovanje gotovo jemali manj resno, z vsem, kar to dobrega in slabega pomeni.
Da se ne bo kdaj kakšnemu od naših likovnih klasikov zgodilo, kar se je škotskemu slikarju Octaviusu Hillu, ki je fotografiral, da bi prišel do predlog za slikarska dela, danes pa ga poznamo predvsem kot fotografa.
