Tiskane izdaje
Čarobna gora v dramatizaciji in dramaturgiji Katarine Pejović ter režiji Mateje Koležnik je sijajna monumentalna freska sveta, ki se le stežka sooča z resničnostjo.
Mannovo romaneskno gmoto o odmaknjenem gorskem sanatoriju tik pred prvo svetovno vojno, v katerem bolezen evropski buržoaziji ponuja opravičilo za vzvišen luksuz neodgovornega brezdelja in svobode, je Pejovićeva pregnetla v čvrsto dramsko strukturo, ki skozi spoznavno izkušnjo mladega Hansa Castorpa razpira bistvene filozofske in družbene dimenzije meščanske Evrope 20. stoletja in širše.
Njeno samozaverovanost med drugim odraža razvajeni in občutljivi Castorp, ki se raje kot delu in dolžnosti predaja pasivnemu premišljevanju in sanjarjenju ter je obenem v svojem učečem se opazovanju in prepuščanju okoliščinam tudi njena nema priča.
Blago osebnost naivnega in udobja navajenega odraščajočega mladeniča Aljaž Jovanović oblikuje z nedolžnim pogledom otroškega čudenja, ki ga ohrani tudi po prvotni očaranosti z bolnišničnim izstopom iz vsakdanjih obvez skozi nadaljnje razumsko pretehtavanje in izkušenjsko dozorevanje do sklepne odločitve, ki sovpada z zunanjo nujnostjo vojne.
Na tej razvojni poti posebej izstopijo skrivnostna kavkaška madame in dvojica intelektualcev z odločnim idejnim dvobojem. Igor Samobor kot humanistični razsvetljenec s pomenljivim, lahkotno vzvišenim porogljivim nasmeškom ter Marko Mandić kot judovsko-marksistični jezuit, strogo rigiden v zakrčeni pozi, odigrata svojo igro v ideološkem merjenju moči kot dva prikrita hudiča, ki bolj kot na dialog merita na zmago v prepričevanju mladega učenca.
Nehotena učiteljica praktičnih življenjskih naukov pa Castorpu postane madame Clawdia (Nataša Barbara Gračner) kot privlačna podoba neulovljive in paradoksne svobode, ki jo ponuja bolezen. Šele njun odnos, prežet z erosom in tanatosom, kasneje pa delno tudi pojava njenega nenavadnega, magnetično privlačnega ljubimca (Ivo Ban), se Castorpu z izčiščeno simboliko zares zareže v telo in v njem poraja tako kritiko meščanskega razuma in vere v napredek kot pasti zavestne odpovedi življenju.
Mrežo te goste in bogate filozofske tvarine s premišljeno igralsko karakterizacijo tvorijo prav vsi. Celovita kompleksnost temelji na izrazitosti posameznih oseb, natančnem določanju in utelešenju njihovih posebnosti ter skladnosti v skupni podobi gorskega mikrokozmosa.
Osrednji družabni del skupine bolnikov (Silva Čušin, Patrizia Jurinčič, Gašper Jarni, Saša Mihelčič, Lovro Finžgar) v svoji nedolžni belini in s frivolnim prepuščanjem privilegiju bolezni ustvarja duhovito atmosfero heterogene »povprečne« večine. Kontrasten odsev ponuja Romeo Grebenšek kot Castorpov bratranec, čigar bolezen je le okrušila njegovo ostrino, ne pa tudi ponotranjene zahteve po disciplini in dolžnosti spodnjega sveta.
Zdravniško in strežno osebje (Vladimir Jurc, Luka Cimprič, Sabina Kogovšek, Nina Valič), vsak s svojo označujočo podobo, a s pretežno togim mehaniziranim gibanjem in govorom, ustvarja drugačno nasprotje, sicer stabilno, a nekoliko distancirano, saj v resnici ne pripada popolnoma brezčasnemu svetu tu zgoraj, temveč se podreja instituciji določujočega delovnega ritma.
Tako zasnovane igralske kreacije dopolnjujeta kostumografija Alana Hranitelja in koreografija Magdalene Reiter. Glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, lučno oblikovanje Pascala Mérata in videoprojekcije Andreja Intiharja omogočajo odrski zgodbi kozmično razširitev, znotraj katere Mateja Koležnik z jasno vizijo celote in ob izjemni scenografiji Henrika Ahra nadgrajuje dogajanje večplastnega razpiranja idej o življenju in zdravju, bolezni in smrti, delovanju in odmiku; vse do intrigantne zavozlanosti - kjer se paradoksi zasilnih odgovorov in začasnost praktičnih življenjskih izbir poglobijo, zdravilo postane strup, ideja svobode pa se izkaže kot nič kaj preprosta.
