Tiskane izdaje
V okviru celoletnega festivala Plesna Vesna je Center kulture Španski borci v sodelovanju s plesno mrežo Aerowaves v februarski program uvrstil predstavo obetajočega koreografskega dvojca, Libanonca Guya Naderja in Katalonke Marie Campos, ki večinoma ustvarjata v Barceloni.
Abstraktno zasnovana slabo uro dolga predstava Čas si vzame, kolikor časa potrebuje črpa iz mnogih plesnih virov, kar zadeva gibalno fluidnost in kontaktno improvizacijo, tudi iz tradicije ameriškega postmodernega plesa, strukturno pa deloma iz ameriškega plesnega modernizma Mercea Cunninghama.
Pet plesalcev, vključno s koreografoma, učinkuje kot pet gibalnih elementov, katerih premikanje poganjajo anatomsko-fizikalne lastnosti telesa, vključno z gravitacijo in poskusi njenega premagovanja, ter repetitivna, delno posneta glasba Miguela Marína, ki v ozadju belo-črnega prizorišča na tolkalih v živo spremlja plesalce.
Tema je čas in s tem efemernost gibanja, glede na naslov edini ilustrativni koreografski element pa je nihalo, ki ga plesalci uprizarjajo posamično in skupinsko. Predstava je zasnovana kot fluidna metamorfoza gibalne arhitekture, ki se gosti, širi, prši, prelamlja in sestavlja v domiselne, mestoma zamrznjene skulpture, ki se odtalijo v nove kombinacije.
Žal pa nameravani učinek tekočega prehajanja moti kostumografija, ki je tudi sicer v sodobnem plesu dramaturško pogosto površno osmišljen element. Vsakdanja oblačila Viviane Calvitti so v barvnem razponu od bele do temno sive glede na črno-belo scenografijo točna, vendar pa poljubni, od vsepovsod nabrani kosi oblačil nenehno prekinjajo učinek abstraktnosti.
Je bil mar namen koreografov, da med premikanjem »gibalnega stroja« s kostumi nenehno opozarjata gledalce, da na odru vendarle gledamo različne posameznike? Glede na zapisano v spremnem materialu in to, kar sta koreografa povedala na pogovoru po predstavi, očitno ne. Z eno samo potezo, s katero bi izvrstne plesalce v domiselni koreografiji kostumsko stilsko kolikor toliko poenotili, bi šele ustvarili učinek fluidne gibalne hipnotičnosti.
To velja razumeti tudi kot razmislek pri postavitvi nove koreografije, ki jo Guy Nader in Maria Campos z ansamblom EnKnapGroup pripravljata za dvodelni večer z madžarsko koreografinjo Adrienn Hód, ki bo v Španskih borcih premierno uprizorjen maja.
