Tiskane izdaje
Communitas na izpitu je zmes gledališča, družabne igre in družbenega eksperimenta; deluje kot simulacija določene družbene situacije, v kateri občinstvo postane sodelujoči akter skupinskega uprizarjanja.
Temeljni problem premierne izvedbe pa se je pokazal v tem, da občinstvo izvajalci (čeprav so nam bile dodeljene konkretne vloge) nismo vedeli, kaj zares uprizarjamo, kar je v veliki meri rezultat dveh zdrsov: pristranskega tolmačenja koncepta v zasnovi dogodka in nedorečene izpeljave ob prenosu družbenega delovanja v fiktivni gledališki okvir.
Idejo in namen dogodka lahko prepoznamo v vzpostavljanju poligona za organizacijo, razpravljanje, (so)odločanje in (so)delovanje neke skupnosti o aktualnih vprašanjih. Gre za svojevrsten umetniški eksperiment ter osebni in družbeni preizkus, ali in kako (lahko) funkcioniramo kot skupnost. Vnaprej sta določena le koncept in struktura dogodka, konkretne vsebine pa so izbrane glede na specifike časa in okolja, v katerih se posamezna epizoda dogaja.
Začasna skupnost v premierni ljubljanski epizodi se je soočila z nezaupanjem med dvema manjšinama, ilegalnimi bosanskimi in prekernimi kulturnimi delavci (Drugi), organizacijo dela v begunskem centru (Vzpon in padec ljudskega samoupravljanja) ter političnimi govori (Test kolektivne inteligence), vse skupaj pa se zaključi z diskusijo vseh sodelujočih.
Že ta razprava o pravkar doživeti izkušnji je pokazala, da se je večina obiskovalcev bolj ukvarjala z zmedo glede poteka te družbene koreografije kot pa s samimi vsebinami in principi delovanja znotraj uprizarjane situacije. Deloma smo igrali, deloma smo se le igrali, saj vzpostavljeni kontekst ni ponudil jasne informacije, ali se gremo zaresen preizkus javnega prostora ali do njega dostopamo z varne distance gledališkega odra.
Ideja dogodka je namigovala na zaresnost, a je to onemogočalo kup nejasnosti, med drugim ironični uvodni nagovor, neskladno usmerjanje moderatorjev, predvsem pa dvoumnost osrednjega vodila našega uprizarjanja: je vprašanje našega uprizarjanja, kako funkcioniramo kot skupnost z namenom, da prepoznamo mehanizme in ideologijo tega delovanja, ali kako bi lahko funkcionirali kot skupnost, da bi morda ugledali in preizkusili drugačne možnosti za prihodnost.
K slednji možnosti vodi tudi teoretsko ozadje, s katerim Ana Vujanović v gledališkem listu pojasnjuje naslovni pojem communitas – ta ni družbena skupnost v celoti, temveč nestrukturirana, potencialna skupnost brez končne oblike, skupnost, ki šele nastaja in se uteleša glede na izkušnjo uprizarjanja, dinamiko, organizacijo delovanja in procesov odločanja, javne glasove in podobe, skupnost, ki se pojavi v kritičnih trenutkih zrušenja in preoblikovanja družbenega reda.
Vendarle pa ves ta teoretski navdih bolje deluje v okviru avtoričinih dolgoletnih raziskovanj communitas, javne sfere, socialnih koreografij, socialne drame, liminalnosti, ideologij in podobnih pojmov kot pa v navezavi na aktualno uprizoritev.
Lahko bi rekli, da se na izpitu ni znašla le aktualna gledališka communitas, temveč sposobnost avtorjev zamišljati si, da so drugačne skupnosti sploh možne. Omenjene nejasnosti, neposrečeni detajli v opisu situacij, ki vnaprej predpostavljajo ubiranje določenih poti, odločitev za moderatorsko usmerjanje ter že omenjeni uvodni nagovor (pa tudi kostumi), ki je v današnjo družbo individualizma skušal vnesti nostalgijo po socializmu, v katerem naj bi moč skupnosti še živela, so nakazovali na vnaprejšnji obstoj implicitnih tez avtorjev, zato je bil začasni skupnosti v gledališkem dogodku na voljo le izpit z izbiro že predvidenih odgovorov.
Ali drugače: če z uprizarjanjem skupnost pripoveduje zgodbe o sebi, kot pravita avtorja, potem je dogodek v celoti pripovedoval prevladujočo družbeno zgodbo današnje Slovenije: ko govorimo o sedanjosti in načrtujemo prihodnost, se nenehno oziramo v preteklost. S tega vidika je pomenljiv tudi naslov, ki communitas postavlja na izpit – v situacijo preverjanja, vrednotenja in presojanja zmožnosti namesto v odpiranje možnosti.
Čeprav je ideja dogodka izredno zanimiva, takšna izpeljava močno skrene od začrtanega izhodišča in namena. Ni pa še vse izgubljeno, saj so prve izvedbe potekale pod vodstvom avtorjev projekta, nadaljnje pa bodo z novimi aktualnimi vsebinami napolnili moderatorji iz Slovenskega mladinskega gledališča in – upamo – na podlagi izkušnje tudi preoblikovali nekatere predpostavke izvedbe, da bo ta sodelujočim lahko omogočila polje potencialnosti.
