Ocenjujemo: Corpus Christi

Od kod je Komasa načrpal snov za zgodbo, je na dlani, prepoznamo odmeve Janeza Krstnika, Marije Magdalene, Judeža, Pilata in celo zadnje večerje.

Objavljeno
19. september 2020 10.00
Posodobljeno
19. september 2020 10.00
Film se zložno, brez večjih sunkov in z le peščico dramskih vrhuncev vozi po dveh vsebinskih tirnicah.
Foto promocijsko gradivo
Dušan Rebolj
Dušan Rebolj
Poljski režiser Jan Komasa se po celovečercih Samomorilna soba in Varšava 44 vrača s Corpus Christi, nominirancem za tujejezičnega oskarja ter prejemnikom festivalskih nagrad v Berlinu, Cannesu in Benetkah. Film je posnel po scenariju Mateusza Pacewicza. Film se zložno, brez večjih sunkov in z le peščico dramskih vrhuncev vozi po dveh vsebinskih tirnicah. Prva je upodobitev osebnih in osebnostnih bojev Daniela (Bartosz Bielenia), gojenca poboljševalnice, ki se poskuša pred sabo – oziroma pred bogom, toda Komasa večkrat namigne, da je to pravzaprav eno in isto – odkupiti za dejanje, storjeno iz zaletavosti in ...