Ocenjujemo: Demokracija!

Josif Brodski. Režija: Matjaž Zupančič. SNG Drama Ljubljana.

Objavljeno
28. september 2015 13.13
Nika Arhar
Nika Arhar

Da lahko drama avtorja, iz Rusije izgnanega v ZDA, napisana leta 1991, deluje kot popolnoma sodoben tekst iz domačega okolja, priča­ o izjemni pronicljivosti avtorja in njegove spretno artikulirane ideje o osnovnih nespremenljivih principih politične moči ne glede na družbeno ureditev, ne nazadnje pa tudi o plastičnosti uprizoritve, ki z občutkom prisluhne tako tekstu kot kontekstu in zanesljivo usklajuje ustvarjalne sile komičnih­ igralskih pojav ter sugestivno duhovite odrske elemente v kompakten okvir komične in ob koncu angažirano poantirane satire.

Demokracija! Brodskega, ki prikazuje dve v osnovi istovetni situaciji z istimi osebami, najprej v kabinetu predsednika majhne socialistične dežele in po nenadni uvedbi demokracije v tem istem kabinetu zdaj majhne kapitalistične dežele, je drama govora, z obilico replik, ki niso pripisane posameznim osebam, pogosto banalnega govoričenja, med katerim se skrivajo in razkrivajo številne ostro v realnost zapičene bodice.

Da te znotraj neskončnega besedičenja med obedovanjem političnih veljakov dobijo svojo moč, poskrbi najprej učinkovita porazdelitev replik v priredbi režiserja Matjaža Zupančiča in dramaturginje Darje Dominkuš, nato pa še natančna tempiranost govorne partiture, ki pomenom in besednim igram pusti zadihati, včasih pa tudi eksplodirati v zatajeno izrečenih neumnostih.

V tem so Jernej Šugman (predsednik države), Bojan Emeršič (minister za notranje zadeve in pravosodje), Jurij Zrnec (finančni minister) in Silva Čušin (ministrica za kulturo) izvrstno usklajena ekipa, ki popolnoma prepriča z začetno, pritajeno dozirano komičnostjo, izvirajočo iz prostodušnega oblikovanja situacije. V kasnejšem, kapitalističnem času, ta butne na površje, nespregledljivo izbran zbor (predvsem moškega dela) igralcev, organsko naravnanih na komični potencial (avto)ironične distance, se razigra v mestoma pretirani komični transformaciji, z asociacijami na realne in (pop)kulturne figure (denimo Šugman kot filmski boter).

Ta sprememba jasno uvede režijsko perspektivo, ki se v odklonu od – pogojno rečeno – nevtralnega dopuščanja ostrine, vpisane v absurdno vzporednost socialistične in kapitalistične strukture vladanja, osredotoči na izpostavljeno kritiko slednje, s tem vpisom parodiranja aktualne situacije pa prav tisto ostrino, ki nenehno tli tik pod površjem, pripelje na površino, ki že po naravi zbrusi in zmehča njene najbolj nujne ekscesne potenciale.

Uprizoritev tako izgubi nekaj univerzalnejše tveganosti, a ostaja sočna podoba, ki satirično secira politično in družbeno prizorišče zdajšnjosti ter se konča z odprtim vprašanjem izbire, ki v tej politični džungli pripada »malemu človeku«. Na izvor sprememb pri vrhu pač ne moremo računati, edino, kar se menja, je stvar dekorativnosti, kot idejo uprizoritve izčiščeno in brez nepotrebnega pretvarjanja upodabljata scenografija Alena Ožbolta (socialistične embleme zamenjajo logotipi podjetij, kapitalistično sranje pa splakujejo pozlačene WC-školjke) in kostumografija Bjanke Adžić Ursulov (od uniformno sivih do raznobarvnih bleščečih oblačil).

Osnovno – govorno, statično – situacijo razgibajo še vnosi pomenljivo umeščenih dejanj, premikov in gest, slednje še posebej očitno pri nažiranju z izbranimi (nevidnimi) jedmi ob podpori svetovalca za gib Andrésa Valdésa, mimohodi Barbare Ribnikar kot tajnice, izpostavljenega glasu zunanje množice in humorno karikiranih posledic družbene transformacije, ter ne nazadnje songi Janija Kovačiča.