Tiskane izdaje
V četrtek, 25. januarja, je bila v ljubljanski Operi premiera Mozartove opere Don Giovanni. Da Ponte in Mozart na njej nista prišla do besede.
Preglasili so ju sodelujoči, zlasti ustvarjalci predstave, s celovečernim izčrpnim prikazom slabe obrti. Po napovedi režiserja Diega de Bree smo se soočili s »civilizacijskimi« vprašanji, le da ne s tistimi, ki naj bi jih odpiralo uprizorjeno delo, pač pa s tistimi, ki jih odpira ljubljanska operna hiša.
Začne se z vprašanjem kompetentnosti vodstva operne hiše zaradi izbire in vzdrževanja trenutne strokovnovodstvene ekipe, ki spravlja operno dejavnost na raven, na kateri se poraja vprašanje njene smiselnosti.
Drugo vprašanje se nanaša na kompetentnost umetniškega vodenja. Če pustimo ob strani mnoštvo dosedanjih strokovnih napak, je v okoliščinah, ko v hišnem ansamblu (na katerem je grajena zasedba) ni nikogar, ki bi mu bila vloga res pisana na kožo, že uvrstitev tega dela na repertoar nespametna. Nespametno je tudi zaupati postavitev ene izmed uprizoritveno najzahtevnejših oper režiserju, pri katerem se s težavo spomnimo letnice njegove zadnje uspešne predstave.
V medijih se je sicer pojavil podatek, da »se je v zadnjem času, predvsem v tujini, uveljavil tudi kot izjemen operni režiser« (kar je verjetno povzetek promocijskega gradiva Opere), vendar z uporabo običajnih spletnih brskalnikov ni mogoče ugotoviti, kje naj bi se to zgodilo.
Tretje vprašanje, ki je logična posledica predhodnih dveh, je kakovost strokovnega dela v hiši. Slišali smo namreč niz glasovno napačno zasedenih vlog, pevsko zanemarjen hišni ansambel (z izjemo Petra Martinčiča), slabo skorepetirane vloge s preobiljem nesprejemljive intonacije, tonsko neizenačenih izpeljav pevskih linij in nekonsistentnega fraziranja, tehnično neobvladovanje petja recitativov, izrazno neizdelane vloge itd. itd.
Orkester pod vodstvom Žive Ploj Peršuh je z zmazanimi violinskimi pasažami (zlasti v drugem dejanju), obiljem intonančnih približnosti, predvsem pa s težo, vredno zrelega Wagnerja, hrumel kot stroj. Niz neustreznih tempov je smiselno dopolnjeval neučakanost in agogično hlastanje nekaterih pevcev, predvsem pa podčrtoval bolečo odsotnost muzike.
Uprizoritveni del je »nadgradil« glasbenega z odsotnostjo režije, če kot režijo ne štejemo učinkovitega preprečevanja vzpostavljanja odnosov na odru, kar je (vsaj pri tem delu) nekaj podobnega kot ogrevanje s hlajenjem. Da Pontejevo besedilo bi brez težav lahko zamenjali s čimerkoli. Kljub prevladujočim izrazito pozunanjenim izrazom ustvarjalne izpraznjenosti in nedoraslosti je bilo videti na odru nekaj dobrih učinkov scenske luči (Diego de Brea/Jasmin Šehić).
Mozart pač razgalja. Tokrat je razgalil, da se je Opera verjetno že vrnila v stanje zloglasne sezone 1997/1998. In krog bo sklenjen.
