Tiskane izdaje
»Če želiš biti performer, moraš sovražiti gledališče. Gledališče je prevara, je črna škatla, kjer plačaš vstopnico, sedeš in opazuješ, kako nekdo igra življenje nekoga drugega. Nož ni pravi, kri ni prava in emocije niso prave. Performans je nekaj povsem drugega, nož je pravi, kri je prava in emocije so prave, to je prava realnost«.
Misli Marine Abramović bi lahko bile predmet razprave, nenazadnje bolečine (ali kakršnega koli drugega občutja ali čustva) drugega ne sprejemamo v našo subjektivno emfatično zaznavo kar avtomatsko, temveč gre – ne glede na performerske ali uprizoritvene strategije – za svojevrstno igro identifikacije v naši glavi, kjer se »realno« in »fiktivno« ves čas izmenjujeta in pogosto celo povsem prekrivata. In seveda ima vsak, še tako radikalen performans v sebi vsaj toliko gledališkega kot ima vsako gledališče v sebi performerskega.
Predstava Drakula stavi na performersko, na prakso, ki se izogiba vsaki relativizaciji, torej stavi na telo. In na njegov seksus, ki postane osrednji manifestativni in deklarativni agens. Kar bi lahko bila zanimiva iztočnica kot metafora sodobnega »vampirizma«, v katerem smo vsi obenem krvosesi in žrtve, zapleteni v nori demonski ples, če prehod od abstrakcije k atrakciji (kar ni mišljeno slabšalno) ne bi bil realiziran le polovično in če ne bi bile osrednje kritične premise tako obupno klišejske.
Predmet kritike in posmeha je nekako po vrstnem redu potrošništvo (ironično uvodno ugibanje s kakšnim avtomobilom se je na predstavo pripeljal kdo iz občinstva), kapital(izem), cerkev, Evropa, vmes pa še obilo asociacij na aktualne politične zadeve, od nedavne balkanske morije do oranžnih kombinezonov alias Guantanamo ali Islamska država oziroma morda kar enačaj med obema.
Ker sama koreografija, pa naj je bila še tako »provokativno« inscenirana razen svoje gole – dobesedno in v prenesenem pomenu – pojavnosti ne funkcionira kot samozadostno avtonomno sporočilo nemega telesa, kot nekakšna dramaturška orientacija služijo vmesni monologi, ki pa bi jih težko okvalificirali kot posebej domišljen diskurz.
In seveda songi, pravzaprav je predstava svojevrsten »mjuzikl«, kjer se prepletajo laibachovski udarni ritmi in balkanski melos, ki dajejo kratkim sloganom, denimo pofukaj me, temno apokaliptično razsežnost, v skladu s katero je tudi povsem črn scenografski okvir. To vizualno in zvočno melodramsko travestijo prekinjajo sarkastični vložki, praviloma spet ilustrirani z različnimi realnimi ali simuliranimi prikazi spolnih praks in domislic (zatikanje bankovcev v vse človeške odprtine sodi med bolj zabavne), pa neartikulirani glasovi, kriki in zvočne kulise, dokler se zadeva ne zaključi z blatno oziroma krvavo kopeljo, ki predstavlja nekakšen orgazmični vrhunec dogajanja, agon se izteče v agonijo in smrt.
In kje je tukaj Drakula po motivih Brama Stokerja kot je projekt najavljen? Seveda ni nihče pričakoval klasičnega odrske uprizoritve književne predloge, kakšno ohlapno navezo, morda vsaj citat ali bežen namig pa bi bil skoraj nujen, sicer gre za – danes sicer zelo popularno – zlorabo klasičnega dela za povsem arbitrarno izpeljavo. Kot je sklepati iz nekaterih replik na odru gre za ironično parafrazo vsej mogočih dimenzij, ki jih je kultni roman doživel v najrazličnejših medijih pop kulture, predvsem pa za tezo, da se je fikcija medtem udejanila, gotski roman je postal gotska stvarnost.
Nič več benignega naslajanja nad romansiranimi virtualnimi mračnimi peripetijami, fizika slavi nad metafiziko, posameznik in družba se je povampirila, ljudje so dokončno izgubili sposobnost odločanja, vodijo nas mračne sile, nad katerimi nimamo in tudi ne želimo imeti kontrole.
Če je želel režiser András Urbán predstaviti patologijo sodobne družbe in sveta skozi desemantizirano, zgolj čutno realnost telesa bi moral takšen koncept pač izpeljati dosledno. Tako pa se v predstavi vrstijo narativni in celo anekdotični vložki, pogosto brez pravega efekta potencirano vulgarni, vloga telesa poljubno figurira med označevalcem in nepojmovno prezenco samo na sebi, tako da se zadeva izteče zgolj kot povsem nekonsistentna enourna odrska ekstravagantna krpanka.
Urbán se je v svoji karieri sicer dokazal kot zelo spreten in domiseln avtor priredb, ki stavi na improvizacijo, tokrat pa se mu načrt, da bo brez predhodnih priprav in vsaj okvirnega koncepta kar med študijem predstave že nekako prišel do optimalnega ali vsaj zadovoljivega rezultata, ni izšel. Nož ni pravi, kri ni prava in seveda tudi emocije niso prave.
