Tiskane izdaje
Najboljše pri tem filmu, ki mu gre bolj za impresivno formo kot za tehtno vsebino, je razpoloženje, atmosfera, štimunga. Zlasti v prvem (od treh) delov, v katerem je zgodba še v ozadju, prisotna le v konturah, ki ne obetajo nič konkretnega, a podžigajo slutnjo nesreče.
Tu prihaja – skozi dolge in ponavljajoče se kadre otroka na ubornem kolesu, pustega, praznega dvorišča, ograjenega z visokim zidom, pa mračnih interierov hiše, v katerih se v mladeničevi (starejši brat) skoraj negibnosti in molčanju razodevajo ujetost, ki jo materina zadržana, nema opravilnost dela še bolj skrivnostno – do besede brezizhodnost, zamolčanost dogodka, ki je takšno razpoloženje povzročil, tesnoba, ki kliče po sprostitvi.
Skratka, uvodni del dovolj dobro streže radovednemu pričakovanju, kako se bo psihološko zaprta struktura odprla in kakšno odrešitev bo prinesla. Film se vzpostavi kot konceptualni zastavek, ki gradi na klavstrofobičnost vzbujajoči sliki, na počasnem ritmu in introvertirani igri.
Toda neizogibno mora konceptu slediti pojasnjevalni kontekst in ta vnaša gradivo, ki deluje disonančno, anahronistično in distopično. Kot da smo v nekem historičnem času, ki nas na vse pretege obvezuje, in na nekem kraju, o katerem moramo nujno vedeti, njun prepoznavni topos pa je krvno maščevanje – kot da je to nekaj, kar je vsenaokrog.
Ker je naracija diahrona, se mora prvotno razpoloženje umikati mučnemu sestavljanju zgodbe, ki deluje po eni strani bizarno in po drugi ceneno. Ni zgodba tista, iz katere rasteta razpoloženje in pričakovanje razrešitve mučne situacije, zgodba (o krvnem maščevanju) je le nujen, na silo pritegnjen ovoj, ki naj integrira neko amorfno idejno gradivo.
Ker je tako, se osnovni zaplet, v katerega je položena psihologija ujetosti, snov, ki je v bistvu ni več kot za en malo daljši kratki film, razkraja v razrahljane narativne enote, ki ne vzdržijo strukture celovečerca. V Drevesu je na delu strukturni nesporazum, pri katerem se deblo utopi v krošnji. Mladeničeva smrt na koncu je pravzaprav samo nepotreben dodatek.
»Eksperimentalna« zavezanost formi, ki jo izpričuje avtorica Sonja Prosenc, to je njen celovečerni prvenec, ni brez rezultatov. Dala jih je predvsem sugestivna kamera Mitje Lična, ki je tudi soscenarist. Žirija na portoroškem festivalu je poleg fotografije nagradila igralca Jerneja Kogovška (dosežek je tudi vloga Katarine Stegnar, ki je nov in dobrodošel filmski obraz) in glasbo Janeza Dovča.
Film, ki se je pred tem uvrstil že na karlovarski festival, je prejel tudi nagrado slovenskih filmskih kritikov. Drevo je forsirano artistični film, rojen za romanje po festivalih drugega in tretjega reda, zahtevnejše poti pa mu bodo najbrž prihranjene.
