Tiskane izdaje
S Faustom kot podjetnim uvodom v novo sezono ljubljanske Drame smo dobili še en izdelek prepoznavne blagovne znamke Tomaža Pandurja, čutno velikopotezno razstavljanje metafizičnih vprašanj velikega evropskega mita, pri čemer se je spektakularno tokrat umaknilo v bolj minimalistične, a še vedno monumentalno tragične tone Pandurjeve samostoječe estetike.
Pravzaprav se zdi Faustovo tragično občutje nezadostnosti življenja in poetično hrepenenje po več svojevrsten pendant Pandurjevemu vztrajnemu zasledovanju enigmatične odrske lepote, a podobno lahko trdimo tudi za neogiben trk s praznino, iz katere to hlepenje izhaja oziroma se vanjo vrača.
Uprizoritev po priredbi Livije Pandur sicer ponudi presenetljivo zarezo v Faustovo zgodbo in Pandurjev scenski jezik; Mefisto nastopi z družinskim podjetjem in filozofskimi komentarji samega teksta s pozicije današnjega časa, ki je neizbrisno pometel z razsvetljensko vero v napredek, razgrne tako nihilistične in cinične vzvode aktualnosti kot organsko nujnost minevanja in propadanja. Princip, ki ga je Pandur preizkusil že v lanskem španskem Faustu, a mu ga ni uspelo nadgraditi s »posodobitvijo« samega lika Fausta.
Faust Igorja Samoborja je intenzivno trpeči junak od začetka do konca, begajoč po nabuhlih čustvenih skrajnostih, čeprav lahko v ozadju njegove begavosti prepoznamo prav nezmožnost doživetega čutenja in izkustva. Nasprotno je omenjeni dramaturško-režijski koncept omogočil poglobljeno raziskovanje igralske izraznosti vlog Mefista in njegove družine.
Branko Šturbej, Barbara Cerar, Polona Juh in Branko Jordan oblikujejo samosvoje enačbe paradoksnega obstoja pritrjevanja in negacije, fikcije in distance, dopolnjujoče se tudi znotraj družinske skladnosti te nenavadne, zapeljivo pretkane in v sodobnem duhu poslovno sumljive družine. Zelo svežo kreacijo izoblikuje Polona Juh kot Margareta, gibalo in žrtev usode, razigrana med otroško nedolžno nevednostjo in marionetnim shematičnim gibanjem ter poslednje prepuščena zanjo neslavnemu koncu »hudičeve« igre.
Branko Šturbej je vseskozi neulovljiv Mefisto, šaljivo porogljiv stripovski lik, ki z dvoumnimi izrazi in telesno gestiko (poudarjeno tudi s ponavljajočim se poskakovanjem) Faustu »hudobno« nastavlja ogledalo neodločnosti in izgubljenosti pa tudi nemožnosti vnaprejšnjih odgovorov ali jasnosti posledic določene izbire.
A v tem ogledalu, s podporo vse Mefistove družine, je skorajda nemogoče uzreti podobo, ki se v njem kaže. Pandurjev Faust se ploskovito vrtinči v cikličnem patosu hrepenenja, naj se (ne)izpolnjuje v ljubezni, seganju po moči ali zavedanju lastne utopije.
A režiser skrbi za to ne kaže, prodiranje v notranjo strukturo, ki bi zgodbi zagotovila stabilno oporo, povezanost in razvoj, pa nadomesti z nadzorovano organizacijo pozunanjenih, močno sugestivnih plasti – sceno Svena Jonkeja (Numen), videom Dorijana Kolundžije, glasbo skupine Silence in oblikovanjem svetlobe v lastnem avtorstvu; z nastopaškim nasiljem estetiziranega, ki, namesto da bi vznemirjalo, med oder in avditorij postavlja neviden zid.
