Tiskane izdaje
Beethovnov Fidelio je v številnih pogledih edinstvena opera. Furtwängler je zapisal, da vsebuje več mašnega kot opernega. Precej šablonski libreto, v klasičnem pomenu šibka gledališka uprizoritvena substanca, obravnava vokala na povsem inštrumentalen način in še kaj so za operno delo velike pomanjkljivosti.
Pa vendar se je Fidelio utrdil na repertoarju in se bo zagotovo tudi obdržal. Njegova vitalnost je namreč v glasbi in njenem sporočilu, oziroma (po Furtwänglerju) »v hrepenenju po svobodi, ki ga ta glasba zbuja in v občutjih, ki izhajajo iz območja svetega in oznanjajo vero v človečnost«.
Dirigent Jaroslav Kyzlink ter režiser in scenograf Rocc sta v novi ljubljanski uprizoritvi s premiero 18. maja učinkovito nevtralizirala kakovosti dela in izpostavila njegove šibkosti. Kyzlink, ki ga poznamo kot obrtno korektnega, a muzikalno puščobnega dirigenta, je tokrat presenetil s prehitrimi tempi že od uverture dalje.
Ni skrivnost, da narekuje zgornjo mejo tempa možnost jasne izreke in izrazne nadgradnje besedila, pri čemer tudi ni vseeno, v katerem jeziku pojemo. Zaradi prehitrih tempov je vse skupaj spominjalo na golo preigravanje glasbene tvarine. Orkester, ki ima zahteven part, je bil sicer dobro pripravljen.
Režija je ponesrečena. Ne gre za prvi poskus uprizoritve Fidelia brez govorjenih dialogov, a zares uspešnega (še) ne poznam. Režiser Rocc je nadomestil dialoge z vpeljavo nove govorno gibalne vloge »Fidelia, angela nesmrtne ljubezni in zvestobe« ter z odlomki iz Beethovnovega pisma »nesmrtno ljubljeni«. Želja dramaturginje predstave Tatjane Ažman, da bi »opera popolnima avtonomno funkcionirala tudi brez govorjenih dialogov«, se ni uresničila.
Celota deluje fragmentarno, pa ne le zaradi črtanja dialogov, pač pa tudi zaradi ignoriranja vsebine pétega besedila, na katero smo, naj nam bo le-to všeč ali ne, »obsojeni«. Po nizu slabo povezanih »sličic« in glasbe na ravni preigravanja odplavajo misli poslušalca kaj hitro stran od soočanja z zmešnjavo ali odsotnostjo odnosov na odru in z glede na glasbo sprevrženimi karakterji.
Je že tako, da je besedilo v operi danost, uglasbitev dramske predloge pa tudi njena izhodiščna in zavezujoča interpretacija. V tej uprizoritvi se glasba in dogajanje na odru bolj poredko srečata. Zelo dobre so scenografske rešitve (Rocc), medtem ko se pri kostumih Belinde Radulović porajajo številna vprašanja. Za odrski gib je poskrbel Gregor Luštek, video projekcijo je oblikoval Piotr Maruszak, svetlobo Jasmin Šehić.
Solisti in zbor so mučno muzikalno scensko preizkušnjo junaško prestali. Občudovanja vredna je bila hladnokrvna scenska korektnost zbora, še posebej v prizoru jetnikov. Zbor pod vodstvom Željke Ulčnik Remic je bil korektno pripravljen, medtem ko ocena izraznosti pevskega nastopa zaradi neustreznih tempov ne bi bila na mestu, kar velja tudi za soliste. Leonora je vloga za dramski ali visokodramski sopran, ki ga v operni hiši trenutno ni.
Urška Breznik, tokratna Leonora, je pokazala čudovit glasovni material, ki kliče po vlogi, primerni njenemu glasu. Gostujoči tenorist Jaroslav Březina je bil za vlogo Florestana glasovno zelo dobra izbira in tudi izrazno je ponudil največ. Drži pa, da je bil med nastopajočimi deležen najustreznejših tempov. V danih okoliščinah sta se korektno odrezala Aljaž Farazin kot Jaquino in Jože Vidic kot Pizzaro, slednji seveda v okviru režijskega koncepta, ki je Pizzara scensko med vsemi najbolj oddaljil njegovi glasbeni karakterizaciji.
Solidna sta bila tudi Urška Arlič Gololičič kot Marcelina in Saša Čano kot Rocco. Vlogi Ministra v interpretaciji Petra Martinčiča ni kaj očitati, prepričljivo pa je nakazal, česa bi bil izrazno zmožen ob primernejšem tempu. Zelo dober je bil nastop Edvarda Straha in Roka Bavčarja v malih vlogah jetnikov, pri čemer se je Bavčar med nastopajočimi izkazal tudi z najboljšo izreko. Govorno gibalno vlogo Fidelia, angela nesmrtne ljubezni in zvestobe je dobro poustvarila Barbara Cerar.
Tokratna postavitev Fidelia je pokazala, da umetniška ekipa izzivu ni bila kos, še zlasti ne v uprizoritvenem delu, ki je v režijski zasnovi in njeni izpeljavi zdrknil pod sprejemljivo raven. Gre za nerazumevanje predloge in ignoriranje njenih temeljnih vrednosti. So stvari, do katerih je treba imeti spoštovanje kljub siceršnji prevladujoči vseenosti sedanjika. Režijski posegi v predlogo (celo parodija ali persiflaža) so lahko povsem legitimni, če so uravnoteženi z močjo sporočila, ki ga prinašajo in so temu ustrezno izpeljani.
V videni uprizoritvi pa delujejo režijske in kostumske rešitve v soočenju z močjo Beethovnove predloge pomilovanja vredno nebogljeno in klavrno. Zato spontanega vzklika »Fuj!«, ki se je na premieri izvil nekomu v občinstvu ob prizoru z jetniki, ne gre razumeti kot morda zgražanje nad travestitskimi kostumi zapornikov, pač pa kot refleksen izraz odpora do mrcvarjenja umetnine.
