Tiskane izdaje
Sredi sedemdesetih nastalo prozno besedilo Danila Kiša, enega prelomnih in najodličnejših srbskih pripovednikov, prikliče pred nas turbulentne pred- in pooktobrske čase skozi apokrifno biografijo Borisa Davidoviča.
Sledi mu od rojstva do smrti, z obveznimi postajami na revolucionarni poti: atentati, ropanje za financiranje revolucije, komisarsko delo in začetek konca s stalinističnim procesom in deportacijo na obrobje, Sibirija je samo ena od možnosti.
Na procesu se mora BD perverzno izpovedati zaradi izdaje in izgube revolucionarnih idealov. Kiševo besedilo kljub svoji pripovedni strukturi deluje dramatično, jezikovno mojstrstvo se kaže kot izredna občutljivost in natančnost v izpisih atmosfer, popisi kaotičnega sveta revolucionarjev in njihove mobilnosti, aporij časa in kadrovskega pretakanja skozi vseprisotno fronto revolucionarnega dela se končajo z napetostjo med zasliševalcem in njegovim plenom; gre bolj za reševanje vtisa in duše, telo je slej ko prej že zlomljeno in ubito.
Buljanova režija se loti Kiševe integralno povedane zgodbe s skupino igralcev in igralk, izbranih na avdiciji, vmes je kakšen uveljavljen, ti odigrajo različne epizode iz življenja BD z menjavami in drsenjem skozi vloge, preoblačenjem, stojala s kostumi – delo Ane Savić Gecan, pretežno uniformami, so kar ob strani odra in omogočajo hitro prehajanje skozi življenjske postaje in vstopanje v prostor igre.
Atmosfera je mračna, luč in scenografijo, ki jo zaostri tudi selektivna in zožana osvetlitev, prispeva tandem son:DA, vse pa poudarja glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, bolj ali manj mračno rockovska in odigrana v živo, mestoma priklicujoča rusko tradicijo.
Predvsem je to izredno fizična uprizoritev, telesnost in permanentno nasilje nad telesom sta izpostavljena ne samo z eksplicitno erotiko in goloto, še bolj je koža kot zunanji ščit pred kaotično zunanjostjo napadana in včasih prebita do krvi.
Martirij revolucionarjev je odrsko prenesen v napad na telo z ledom in ognjem, žico in jermenom, klofutami in utapljanjem v vedru, z divjimi in intenzivnimi koreografijami in mestoma do kaotičnosti vznesenim vzdušjem. Vstopanje v vloge je tako predvsem vstopanje v živahne spopade in merjenje moči, v skupinske klobčiče, ki slej ko prej zmeljejo posamezne udeležence.
Z menjavami govorcev tako pregovorijo neskrajšano novelo, zaradi izredno napornih in rizičnih akcij, s katerimi je uprizorjena, zaradi zadihanosti in divjega tempa igre, ki se v enem samem dihu in včasih tudi malo brez sape odvije pred nami, mestoma tudi na račun slišnosti. Časi, o katerih govori, so enako nepregledni in navzkrižni, kot so akcije, ki jih ponazarjajo.
Ravno telesne akcije, ki so včasih tudi predvidljive, čeprav zaostrene, dajejo pretežno divji tempo uprizoritvi, z nemirom zmanjšajo epsko distanco predloge. Buljan stavi na neposreden zdaj, komaj nadzorovani zdaj revolucije in aktivizma se proti koncu umiri in izteče v pietetni pokop projekta in njegovih žrtvovanih otrok.
