Tiskane izdaje
Tollerjev iz sveta (iz)vržen šepajoči junak razpira vprašanja o možnostih pozabljenega slehernika v družbeni ureditvi in ponavljajoči se zgodovini, kjer krivdo nosi le neopredeljeni »sistem«.
Da so mu v vojni odstrelili spolni ud, je zgovoren simbol, in usodo Ivana Hinkemanna, njegovo ujetost, ko se v spremenjeni svet po 1. svetovni vojni vrne deziluziran, z uničeno željo po preprostem, srečnem družinskem življenju in s spoznanjem, da nobena družbena, politična ali religiozna ideologija ne odgovarja njegovemu razrvanemu duhu, režiser Marko Čeh v ekspresionistični maniri prenaša v univerzalen prostor in čas večnega spraševanja.
Hinkemannu (Klemen Janežič) ob bok doda v besedilu neobstoječi lik Drugega (Maša Derganc). Njegovo osebo v vsem celovitem notranjem paradoksu tvorita šele oba skupaj; medtem ko Janežič kaže zaprepaden zunanji izraz ali od norosti že čisto zmešano delovanje, Maša Derganc vstopi v njegov alter ego in razkriva tiste Hinkemannove sence, ki so nedostopne tudi njemu samemu.
Njeno dopolnjevanje je zato bistveno, njena tiha, mestoma skorajda nevidna prezenca pa v igralskem izrazu izjemno koncentrirana in določujoča. Tudi odločitev, da prevzame vloge mimoidočih (raznašalcev časopisa z glasnim razglašanjem jutrišnjih novic, dečka, ki prodaja telo svoje sestre, in ženine prijateljice, ki se ponuja kar sama), ki se pojavljajo skladno z razvojnim lokom Hinkemannovega poskusa ponovnega zbližanja s svetom in samim seboj, prepričljivo podpira tako njeno vlogo alter ega kot težnjo celotne predstave, da na kompleksne in paradoksne vozle osebnosti, odločitev in družbenih fenomenov pogleda z več perspektiv.
Osrednje ideje te ekspresionistične drame učinkovito zajame in podpira tudi scenografija Marka Turkuša z zaobljenimi stekli ob straneh, ki pačijo podobo Ivanove izmaličene identitete, in z nevsiljivim predlogom simbolno obarvane geometrične ureditve odrskega prostora, ki vstopa v polno sozvočje z režijsko (in posledično gledalčevo) orientacijo po kritičnih mestih Hinkemannovega sveta.
Horizontalni prerez posega v različne odvode družbenih idej, ki jih bolj ali manj neobvezujoče izmenjuje in zagovarja gostilniška druščina (Matjaž Tribušon, Vojko Zidar, Marko Okorn, Gorazd Logar, Vanja Plut), nerešljivost Hinkemannovega primera znotraj te razprave in njegov prelom pa nakaže presečišče s kritiko, ki z grenkim posmehom vzpostavlja izrazito nasprotje med radikalno izgubljenostjo in pohabljenostjo dejanskega človeka ter političnim idealom novega človeka, močnega (nemškega) junaka.
Ta spoj se kot temeljna nemožnost razteza čez celotno Hinkemannovo življenje in odnose; Nina Ivanišin izoblikuje izrazito vlogo njegove žene, nihajoče med sovraštvom, usmiljenjem, besom in ljubeznijo; Klemen Slakonja se kot Hinkemannov prijatelj iznajdljivo suče med proletarskim, moškim in nad nesrečo drugih lažno naphanim ponosom; cirkuškega ravnatelja Valter Dragan začrta v jasni usmeritvi izkoriščevalske in manipulativne avtoritete prihajajoče tržne blodnjavosti; Maja Končar kot Hinkemannova mati izriše distancirano privajeno in gromko smejočo se podobo notranje odločenosti in osebne razčiščenosti s svetom.
S kompleksno igralsko in scensko zastavitvijo, manjšimi rezi v besedilo (dramaturginja je Eva Kraševec) in preiskovanjem celokupnega ekspresionističnega izraza, ki staplja smeh in jok, olajšanje in grozo, predstava sprva daje občutek previdnega tipanja in iskanja, a se kmalu izkaže, da gre pri tem le za pridružitev protagonistovemu iskanju v tem brezdušnem času.
