Tiskane izdaje
Cankarjevi Hlapci imajo tokrat (vsaj) dva glavna junaka; ob Jermanu je to še Radko Polič Rac kot Jerman – in hkrati ne. Ne samo, da nas povpraša, zakaj smo sploh, kjer smo, v gledališču na italijanskem robu, medtem ko zadaj odrski delavci navijajo zadnje vijake za spremembo scenografije, ki jo podpisuje Jürgen Kirner, v luči konca utopij nas povpraša o možnosti proti nam drvečega vlaka kot luči na koncu tunela ali o učinkovitosti angažmaja.
Tudi o njegovem analgetičnem in sedativnem učinku, da gremo lažje vesti k župniku. On je pretežni del v dispoziciji z ostalo ekipo, je njen komentator, je hkrati Jerman, ki je preživel že vse Goličave in je tudi kreator in motor kar nekaj situacij, od odigranega infarkta do vpogleda v zakulisje, v tem kar nekaj brechtovskega potujevanja in Polič ne brez potez Ljube Tadića iz Apologije. Tržaška uprizoritev tako zrcali drži dveh idealistov, in ko Jerman na koncu pribije, da ne bo več zboroval, Polič to vzame vase; znašel se je v točki, ko zmatran in malo naveličan ugotavlja, da ni bilo preneseno in izboljšano nič.
Ne samo, da je bil napor v prazno, nekako v stilu NVO frendice, ki je zadnjič rekla, da se trideset let trudijo, da so na polju boja stvari zdaj slabše kot na začetku, vse je lahko vidimo kot zlom subjekta akcije, izpod katerega se zdaj izvije zgolj človek. Vendar bolj resigniran in zgonjen kot napolnjen z dejavno ljubeznijo, za kaj takega bi le moral jermanovsko uperiti pištolo vase, očiščenja in pomlajenja ni v uprizoritvi niti po opustitvi (prosvetnega) projekta.
Horvat in priredba jemljeta Hlapce kot podlago, iz paradigmatskega teksta o uporništvu in oblasti, ki je priskrbelo slogane o roki, ki bo kovala svet in narodu, ki si bo pisal sodbo sam, pobereta mogoče drže do vladanja in biti vladan, pri čemer ostane kot spomin originalen cankarjanski fragment; srečanje med Župnikom in Jermanom njegovo Materjo ter Kalandrom, kovačem, odigrajo zares in počasi, z nizko intenzivnostjo, v historičnih kostumih Belinde Radulović, kot bi hoteli pokazati, da je Cankar, ki ga pričakujemo, zaprašen in izpit.
Začne se z afterjem po partiju v zbornici, ko učiteljski zbor, sestavljen iz mladih članov ansambla, in ti so kot igralci polno angažirani v tem eksperimentu, čisti tranparente in nastlano- pice namesto pišk - in se pokloni novi oblastni reprezentanci. Župnik Jureta Kopušarja je spravljiv in simpatično sposoben odpuščanja, zato pa nepopustljiv v zahtevah, kakršne postavlja oblast; nasmejano razmeji, kaj sodi in kaj ne k učiteljskim dejavnostim v šoli in izven nje.
Romeo Grebenšek je mladi Jerman, idealističen kot mu gre, ves čas pa nekje na robu odra opazovan in z gestiko komentiran s strani starega Jermana; Radko Polič ta zastavi kot ves čas do roba možnega vpletenega in malo skrušenega ex idealista, ki na koncu, kot ljudski tribun, kot glas publike na tribuni z napisom Hlapci, spregovori o nujnosti vrnitvi izvornega in otroškega čudenja, ki naj preobrazi svet namesto revolucije in vrtenja v krogu, akcij brez učinka, enkrat proti socializmu za kapitalizem - in nato obratno.
Uprizoritev uspešno napade pričakovanja publike, naskoči sklop prepričanj, kaj Hlapci so in kako učinkujejo, zahteva pa dobro poznavanje predloge, da prepoznamo izvorne in zdaj zmaknjene in dekonstuirane izjave zbora, učiteljskega in igralskega.
Ob koncu se nam zastavi vprašanje, ali je bolj pretresena 'naivna' in na ortodoksijo pristajajoča publika – in tako bolj učinkuje na njih – ali tista, ki so Cankariane že malo naveličani in kot poznavalci sodobnih performativnih praks uživajo v prepoznavanju realno-fikcijskih lupingov, vstopov in izstopov v prostor igre in širokega spektra potujitev.
