Ocenjujemo: Kompleks Ristić

Režija: Oliver Frljić. Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana.

Objavljeno
02. oktober 2015 19.22
Nika Arhar
Nika Arhar

Slovenskemu mladinskemu gledališču je treba priznati, da je s Kompleksom Ristić ob šestdeseti sezoni gledališča (in prvi sezoni novega vodstva) velikopotezno zagnal svoj projekt »družbenega performansa«, torej gledališča, ki s svojimi uprizoritvami in okoli njih vzpostavljenim kontekstom sega izven gledališke (ali nasploh umetniške) zaprtosti na polje družbenega.

Da je za takšen preboj kontekst nujen, ob današnji družbeni nemoči umetniškega dela ni nenavadno; problematično je, kadar ta prevlada in kadar gradi drugačno zgodbo kot sama uprizoritev.

V recenzije uprizoritev ta vidik običajno ni eksplicitno vključen, a se tokrat zdi skorajda neobhoden; vsaj zaradi specifičnosti projekta, ki tesno prepleta uprizoritev s širšim kontekstom in sami uprizoritvi skorajda ne pusti dihati avtonomno – zaradi navezave na umetniško, kulturno in politično zgodovino: na Ristićevo delo v SMG in v okviru njegovega jugoslovanskega gledališkega projekta KPGT (Kazalište Pozorište Gledališče Teatar) ter na njegovo »sporno« politično delovanje kot simptom politične zbeganosti ob transformaciji nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora.

Poleg tega smo z ljubljansko premiero že vstopili v obsežno medijsko in PR konstrukcijo govora, ki je ta kontekst le še potencirala – s soočenjem Oliverja Frljića (avtorja koncepta in režije, izbora glasbe in sodelavca pri scenografiji) in Ljubiše Ristića, njunih umetniških in političnih (ali pri Frljiću, umetniško-političnih) agend.

Uprizoritev je zgrajena kot spoj umetniške in politične zgodovine; narativni kolaž prizorov, ki se napajajo v poglobljeni raziskavi Ristićevega dela in življenja, a se od tega v izluščenih podobah odmikajo v splošen, skorajda poetičen prikaz in komentar družbeno-političnih premen na prostoru nekdanje SFRJ. Posamezni prizori so zasnovani kot izvajalsko izčiščene miniature; v njih lahko prepoznamo kompleksno zasnovo (nevidnega) ozadja, ki pa je z odrskimi sredstvi premišljeno strnjeno v izrazno skorajda minimalistične, a pomensko izrazito polne, vizualno in telesno simbolične enote.

Primož Bezjak, Uroš Kaurin, Jerko Marčić, Nika Mišković, Draga Potočnjak, Matej Recer in Blaž Šef nastopajo kot izjemno funkcionalni in usklajeni gradniki teh podob, z distancirano igralsko osebnostjo in izpostavljenim znakom telesa. Poleg tega – skorajda nemi, vsekakor učinkovit element uprizoritvenega komentarja. Namesto teksta odrsko dogajanje napolnjuje glasba, ki z vsebino besedila in melodijo razpira ter intonira pomenska, interpretativna ter čustvena branja estetsko usklajene celote.

Težko rečemo, da ta ni berljiva vsaj na osnovni ravni, čeprav je jasna namera, da gledalca usmeri tudi k informiranju izven uprizoritve. Seznanjenost gledalca z Ristićem in drugimi kulturnimi ter političnimi okoliščinami vsekakor močo vpliva na razumevanje in dostopnost podob, ne glede ali gre za posebne poudarke iz Ristićevega življenja (denimo KPGT iz sladkornih kock, njegova podoba z brki in škornji, prizor njegove poroke iz cenzuriranega filma ali konj iz Osvoboditve Skopja) ali za prizore, kjer je poudarjena ali razvidnejša širša družbena dimenzija.

Verjetno pa še bolj kot poznavanje na dojemanje uprizoritve vpliva bližina obravnavane tematike – konkretno, generacijska in nacionalna pripadnost gledalcev; pripadnost času Ristićevega umetniškega in kulturnega delovanja ter okolju, kjer je njegovo politično delovanje najbolj zbodlo.

Če predpostavimo, da je želja po razumevanju Ristićeve enigme prepričala ustvarjalce k prodiranju v »kompleks Ristić« – tudi če tega razumemo kot metaforo kakršnekoli širše družbene platforme – je težko razumeti, da uprizoritev odgovarja na ta »kompleks«, a ga sama po sebi ne vzpostavlja. Kot predstavnica generacije, ki ni doživela gledališkega življenja 80-ih, pa tudi ne zares občutila življenja v Jugoslaviji, tudi nisem prepričana, da lahko nedosegljivost osnovnega problemskega polja tega kompleksa pripišemo zgolj morebitni ravnodušnosti ali nezainteresiranosti »premladih«.

Nasprotno, zdi se, da je raziskovalni gledališki aparat (uprizoritev je sledila obsežni raziskavi mednarodne dramaturško-raziskovalne ekipe) ta kompleks ponotranjil, pri odrskem udejanjanju pa – ob siceršnji skrbi po širši berljivosti »odgovora« nanj – na njegovo razgrnitev pozabil. In ta manko uprizoritve zdaj zapolnjuje z na začetku omenjenim kontekstom.