Tiskane izdaje
Simfonični orkester RTV Slovenija je na prvem koncertu abonmaja Kromatika nastopil s šefom dirigentom En Shaom in violončelistom Draganom Đorđevićem. Večer je uvedla Lirična uvertura, mladostno delo Lucijana Marije Škerjanca, a ne skladba ne izvedba nista pustili kakega globljega vtisa.
Sledila je Tretja simfonija Johannesa Brahmsa. Ta je zaradi zahtevnosti velik zalogaj, še posebej na začetku sezone. En Shao je vodil izvedbo pregledno in z orkestrom muziciral. Izstopala sta drugi in sklepni stavek.
V najzahtevnejšem prvem stavku je nekaj taktov pred koncem ekspozicije pulz obakrat preveč zanihal, prav tako na analognem mestu v reprizi, pa tudi dinamični klimaks v kodi je nastopil prezgodaj.
Najbolj se je izmuznil tretji stavek, v katerem je dirigent prepustil orkestru preveč svobode v fraziranju, kar je šlo na račun pulza in trganja velikih fraznih lokov na manjše, med seboj ne najbolje povezane dele. Brahms je arhitekt, ki gradi na klasičnih principih in z velikimi loki, in prav pulz je najpomembnejše vezivo, ki vzdržuje notranjo napetost fraznih lokov in daje izvedbeni celoti čvrstost. Kljub temu je bila izvedba simfonije, gledano v celoti, dobra.
V drugem delu večera smo slišali Koncert za violončelo in orkester Antonína Dvořáka z Draganom Đorđevićem, sicer solo violončelistom v orkestru. Solist je presenetil s suverenim nastopom in jasnim izvedbenim konceptom, predvsem pa je muziciral.
Posebej prepričljiv je bil v izpovednih lirskih delih, v katerih je z jasnostjo glasbene misli ter lepim in izrazno bogatim tonom (še zlasti plemenitim pri igranju sul tasto) dosegel poglobljen izraz. Kolegi v orkestru so ga angažirano podprli z velikim izvedbenim žarom.
Orkester se je pokazal v dobri izvajalski kondiciji, še zlasti pihala in trobila, tako solisti kot celotna skupina. Kljub precejšnji izenačenosti solistov sta glede na deleže v izvedenem programu izstopala Jože Kotar na klarinetu in Boštjan Lipovšek na rogu.
Godala so še nekoliko trda, zlasti v visoki dinamiki, kar je bilo posebej očitno pri Brahmsu in gre verjetno pripisati opreznosti glasbenikov pri igranju te zahtevne skladbe. V Dvořáku so se namreč oglasili tudi mehkejši in polnejši toni.
Glasbeniki so zavzeto muzicirali in navdušili občinstvo. Koncert je jasno pokazal, zakaj v Ljubljani potrebujemo dva simfonična orkestra. Pri simfonikih se namreč premika v pravo smer in zaznavna je umetniška rast. Če bo nadaljevanje takšno, kot je bil začetek sezone, ne bo treba preveč razmišljati, kam na koncert.
