Tiskane izdaje
Avtor naročenega besedila naj bi predlagal, preberemo, da bi uprizoritev nastala brez režiserja, in Pograjc, režiser in soscenograf, je na to veselo in zlahka pristal.
Tako je besedilo, ki se ukvarja s tremi vpletenimi v prvo svetovno vojno oziroma s soško fronto, na zapori ustreljeno grofico, vojno poročevalko in ponosom slovenskega vojnega minerstva in razstreljevanja, uprizorjeno heterogeno in anarhično, s tremi plastmi in pristopi, ki so včasih v opreki.
Najprej je poligon, z drobnimi figuricami vojačkov kot v kakšni maketi železnice, za velike plane, in ta animirani del nam potem projicirajo na platno, kot bi hoteli povedati, da bo prihodnost gledališča filmska, ali pa je ne bo; Pograjc se je takšnega sprotnega igranja, snemanja in projekcije že uspešno lotil v uspešni in inovativni predstavi Fragile! In zdaj v mešani lutkovni tehniki to nekako obnovi.
Pri tem igrajo pomembno vlogo rekviziti in animirani objekti, improvizirana animacija predmetov in njihova mestoma duhovita raba, avtorici lutk in makete sta Barbara Stupica in Barbara Bulatović. Potem je igrani del, deloma posnet sproti in projiciran, deloma odigran na rampi oziroma iz scenografskih rovov v podpodje, in v tem pride polno do izraza požrtvovalnost celotne ekipe, pa tudi prepoznavna koreografija Branka Potočana.
Tretji segment je kabaretni del, večinoma lutkarski, pri katerem precej stereotipno predstavljajo narode, z nekaj hitrimi in posplošenimi atributi, z nekoliko robatim in poproščenim besednjakom, vse pa povezuje Kristijan Guček kot poročnik Mlakar, ta je mojster ceremonije in nas nekajkrat eksplicitno opozori, da si o predstavi, ki jo gledamo, nismo mogli nič predstavljati, medtem igra na klavir glasbo Marka Brnika in daje uprizoritvi kabaretno, varietejsko in karnevalično noto: rahlja tisto, kar z vso prizadetostjo in zaresnostjo predstavlja Helena Peršuh kot vojna poročevalka Alice Schalek, dejanska priča fronte in strahot, ki so zadele predvsem iz vseh vetrov nabrano topovsko hrano. Nekaj delov je tako tudi iz vsakdanje vojaške rutine, granatiranja in smrti, boj od blizu, dileme, povezane z ubijanjem in splošna dehumanizacija, povzročena s smrtjo in zatonom vsakršne človečnosti.
Pograjc je eksperimentalni namen malega odra vzel zares, učinek pa je mešan; enkrat patos, to plemenito občutenje ob bedi stvari, kakor jo na površje naplavi vojna, drugič anarhoidne in improvizirane domislice, ki se včasih tudi izgubijo s prenosom, z medijskim prevodom; iz miniaturnega poligona s snemanjem in projekcijo se marsikaj od zamišljenega tudi izgubi.
Če je besedilo mestoma naivno in pripovedno, kot da dokumentaristično in zmanjšano dramatično, je potem igrivosti in akcije včasih kar preveč, da bi bila lahko bolj natančna in učinkovita. Vendar prenos v lutkovni medij razumemo tudi kot marionetnost same tematike, kot upravljanje z vojsko od zgoraj in nekaj te kaotičnosti in približnosti, ki jo v vidimo v uprizoritvi, gre tudi k predmetu: vojna je vedno kaotična in neulovljiva v celoto, predvsem gledano iz žabje perspektive, iz jarka.
