Tiskane izdaje
Ljubljanska opera je stopila v jubilejno stopetindvajseto sezono z enodejanko Viktorja Parme Ksenija in scensko kantato Carmina Burana Carla Orffa.
Izbor del je nenavaden. Med možnimi utemeljenimi razlogi za uvrstitev Ksenije na repertoar estetski zagotovo ne morejo izstopati. Tudi sicer ne gre za slovensko reprezentativno delo, s katerimi bi lahko obeleževali jubileje brez dodatnega osmišljenja.
Le-tega pa iz uprizoritve s premiero 5. oktobra ali njenega konteksta ni mogoče izluščiti. Verjetno je bilo treba za jubilej pač najti nekaj »slovenskega«, in če že mora biti tako, naj bo z vsem skupaj čim manj težav. Parma nikakor ni bil brez smisla za gledališče, ki ga sicer našim skladateljem pogosto primanjkuje.
V času nastanka je bila Ksenija na področju slovenske operne tvornosti gotovo dosežek. Ima nekaj melodične invencije in glasbena faktura nosi profesionalen pečat. A kaj, ko je libreto vsestransko šibak in zato deluje danes celota skrajno naivno.
Da gre s strani umetniškega vodstva za nedomišljeno repertoarno potezo, govori tudi dejstvo, da so za iskanje ustrezne dopolnitve večera pooblastili kar režiserja Manfreda Schweigkoflerja. Ta je, zavedajoč se, da imajo junaki v Kseniji »premalo mesa in krvi« našel »ustrezno« dopolnilo v Carmini Burani. Pri izboru se ni kaj dosti oziral na glasbo, ki naj bi sicer imela v glasbenem gledališču vodilno vlogo in je tako Carmina Burana v glasbenem pogledu, pričakovano, »povozila« Ksenijo.
Paradoksalno pa je, da je bil režiser v odrski uresničitvi Ksenije uspešnejši. V skromnih okvirih, ki jih delo ponuja, je ustvaril korektno režijsko postavitev z dobrimi scenografskimi rešitvami, medtem ko pri Carmini manjka predvsem celostni lok predstave. V njej je sicer možno najti vrsto dobrih režijskih idej, a tudi preobloženost z njimi. Prizori so pogosto preobremenjeni z vizualnimi sporočili in preprečujejo zbrano osredotočanje občinstva na tok predstave, kar bi bilo nujno ob režiserjevem hotenju, da bi vsebinsko povezal obe deli.
Z vrinjenjem novega govorjenega besedila in oseb iz Ksenije v Carmino si je Schweigkofler režijsko že tako dovolj zahtevno nalogo še dodatno otežil, saj je s tem Carmino še bolj razdrobil in predvsem nevtraliziral njeno eruptivnost, zato Carmina mestoma učinkuje dolgočasno. Poudariti pa je treba, da sta obe deli v scenskem pogledu dobro naštudirani. Kostumom Mateje Benedetti tokrat ni kaj očitati (Aleksijeva rdeča kuta in preoblikovanje Tatjane v »dojiljo« verjetno nista njen domislek).
Video je oblikoval Christoph Grigoletti, za dobro oblikovanje svetlobe pa je poskrbel Andrej Hajdinjak. Koreografija Lukasa Zuschlaga je bolj uspela v točkah z gostujočimi plesalci, medtem ko deluje pri zboru posiljeno in je težko gledljiva. Ni lahko koreografirati množice z razmeroma omejenimi gibalno izraznimi zmožnostmi, a bi bilo kljub temu treba priti dlje od zbira od vsepovsod napaberkovanih gibalnih mašil.
Pri glasbenem delu je treba najprej ponoviti prošnjo, da bi odločujoči v hiši končno prisluhnili zvokovni podobi v dvorani. Jakostno razmerje med orkestrom in odrom je namreč neustrezno, pa ne morda zaradi preglasnega orkestra, pač pa zaradi njegove neustrezne postavitve. Da je temu tako, se je bilo mogoče prepričati ob izvedbi nekaterih del z masivnejšo orkestracijo v obdobju neposredno po prenovi zgradbe.
Dirigent Marko Gašperšič je orkester dobro pripravil. Poustvaritev Ksenije je bila prav korektna, medtem ko je pri Carmini Burani manjkalo predvsem ritmičnega naboja. Drži pa, da je bilo napetost zaradi govornih vložkov, ki so razvodenili glasbeni kontrast in porušili notranji ritem dela, težko vzdrževati.
Med solisti je v pevskem in izraznem pogledu izstopal Jože Vidic. Poustvaril je dve karakterno različni vlogi, ki terjata različne načine petja, kar je junaško dejanje. Na ta račun se mu lahko tudi kaj oprosti. Presenetljivo dobra je bila Mojca Bitenc kot Ksenija in solidna v Carmini. Pevka je na pravi poti in obeta. Branko Robinšak v vlogi Aleksija je bil na začetku izrazito nesproščen.
Uvodno arijo je pel trdo, brez legata, s podpiranjem »od tona do tona«, s premalo soglasniki, da bi bilo mogoče slediti besedilu in z negotovimi višinami, kar se je v nadaljevanju nekoliko izboljšalo. Še vedno pa ohranja svežo barvo glasu. Nuška Drašček Rojko kot Tatjana ni našla prave mere. Barva glasu in vibrato sta delovala starikavo. Dodano govorno vlogo Slehernika je poustvaril Brane Grubar, gibalno plesno vlogo Fortune pa z izrazito prezenco Georgeta Capraroiu.
Operni zbor, ki ga je pripravila Željka Ulčnik Remic, je bil glasovno dovolj izdaten. Part je bil solidno naštudiran, a so se v Carmini izostreno pokazale že večkrat izpostavljene slabosti: plitvo in trdo petje z nesproščeno prepono in posledično vse prej kot lep ton, še posebej pri ženskah, čeprav velja tudi za moške isto. Problem ni v glasovnem materialu (z izjemo zgornje lege pri sopranih), pač pa v načinu petja. Vsekakor pa je treba pohvaliti moški septet v Carmini.
Zaradi konceptualne zmede celote kljub solidni izvedbi ni mogoče oceniti kot dobro. Občinstvo je bilo na koncu predstave sicer navdušeno, a se ne kaže slepiti – Carmina Burana je pač »šlager«. Zaskrbljujoči so bili namreč ne redki prazni sedeži v parterju in še kje, ki zlovešče napovedujejo, da se lahko stanje iz druge polovice devetdesetih let, ki se mu je hiša v pogledu kakovosti predstav že močno približala, zgodi tudi pri občinstvu.
