Z oznako cirkus bi še najlažje na kratko opredelili predstavo Lulu režiserja Diega de Bree. Takšni so plakat, scenografija, sosledje »točk«, ki jih prekinjajo zvočni in svetlobni fleši, posamezni protagonisti na čelu s »cirkuškim ravnateljem«, predvsem pa je takšna inscenacija svojevrstnega človeškega zverinjaka.
Pravzaprav nič nenavadnega, znano je, da je bil Franku Wedekindu cirkus (pa tudi kabaret in variete) zelo blizu, zato takšna zasnova, ki bi jo lahko označili kot nekakšno izpeljavo principov nouveau cirque – seveda brez spektakelskih razsežnosti –, logično korespondira z intenco, duhom in atmosfero dramatika.
Oder oziroma cirkuška arena se po kratkem uvodu, ko so luči v dvorani še prižgane – kar je jasen znak, da nas čaka »teatralno gledališče«, torej potencirana fikcija, brez intence po preseganju odrske iluzije –, spremeni v vrtinec človeškega bestiarija, ki se odvrti z izjemno dinamiko in tako rekoč brez trenutka predaha.
Reducirano besedilo zahteva vsaj osnovno predhodno seznanitev z »zapletom«, sicer ostaja razhierarhizirano dogajanje na odru povsem nepovezan zbir dogodkov, edino, kar šteje, je izkoristek telesnega potenciala oziroma je fokus pravzaprav usmerjen v samozadostno telesnost.
Veliko koreografskega truda je bilo vloženega v intenzivnost in prepričljivost fizičnih obračunov, saj je to osrednji agens predstave, ki povsem dominira. Dvorana odmeva od udarcev, butanja z glavo ob zid, ruvanja, padcev, glasnega bičanja, tukaj so še simulacije kopuliranja, masturbacije in različnih seksualnih domislic z različnimi rekviziti.
Čeprav je osnovna premisa jasna, torej ciklični obračuni med usodno Lulu in moškimi v njenem življenju (ter obratno), je labirint odnosov, ki so omejeni zgolj in samo na vidike seksualnega – in seveda množico čustvenih stanj in odzivov, ki so s tem povezani –, tako amorfen, da se povsem izgubi pregled, kdo, kdaj in zakaj je v katerem trenutku manipulant in kdo je manipulirani.
Težka naloga za novo članico mariborske Drame Niko Rozman v vlogi Lulu. Opravi jo sicer korektno, vendar ji ponoreli tempo ter akcent na vizualni dramaturgiji ne dovolita oblikovati prepričljivih karakteristik lika. To velja tako za erotično privlačnost, pa naj bo to lolita efekt ali razuzdana nimfomanija, kot za razčlenitev njenih intimnih čustvovanj, vse ostane na ravni predstavitve primarnih, v najbolj grobem orisu artikuliranih človeških instinktov.
Tudi to je seveda lahko legitimen pristop, vendar je realizacija nedosledna, tudi deveterica moških protagonistov se zdi podobno kot Rozmanova izgubljena v izjemnem ritmu predstave.
Meja med dramsko potencirano izpostavo fizisa ter performansom kot integrativno estetiko živega se lahko zdi tanka, v mnogočem se oba principa lahko tudi pokrivata, obenem pa je razkorak med njima velik oziroma kar drastičen.
Naj je simulacija telesnega konflikta na odru še tako mojstrsko koreografirana, še vedno ostane simulacija, razkol med prezentacijo in prezenco nepresežen, namesto realnega v iluziji smo deležni iluzije realnega.