Tiskane izdaje
V sodobni interpretaciji Macbetha režiserja Igorja Pisona zanima bližnji pogled na tisto, kar je od daleč videti kot radikalno nasilje in destrukcija vzpostavljenega sistema ali družbe.
V tej bližini se floskula o nedoumljivem zlu umakne razumevanju nastajanja »krvavega uma«, Macbetha, ne kot tistega, ki ga vodi zločinska strast, temveč zavedenega in zaslepljenega z notranjimi prividi in sencami, deloma z lastnimi prikritimi ambicijami, po prestopnem dejanju pa predvsem s strahovi, ki jim podlega v tej (pol)nočni trzavici izgubljenega stika z realnostjo.
Pison z dramaturginjo Evo Kraševec dogajanje postavi v deloma neopredeljiv čas, ki ga zlahka razumemo kot današnjega, in se pri vzpostavitvi situacije duhovito poigra z raznolikimi pop-kulturnimi in medijsko posredovanimi navezavami, med drugim z (osebno) asociacijo (škotskega) oblastništva kot mafijske združbe ali male gangsterske tolpe, ki se po povzpetniški poti sprva v hierarhiji nižjega razkraja v streznitvenem after-partyju.
Celostni pogled ves čas ohranja v neprizadeti humorni distanci, tožbo te streznitve nosi predvsem Macbeth, ki ga Bojan Emeršič gradi v nekoliko neodločni podobi, a učinkoviti postopni transformaciji osebe, ko vstaja in se lomi tako v svoji zavesti kot pred očmi gledalcev. Njemu ob boku paleto vzgibov in odzivov, širšo od zgolj družice v zlu, razpre navzven močna Barbara Cerar kot Lady Macbeth.
Poglavitno vlogo pa Pison spretno prisodi tistemu nedoločenemu, kar prinašajo Vešče. Ne le v izjemni, igrivi podobi sumljivo zapeljive Ive Babić, temveč tudi v naselitvi drugih likov in splošni prežetosti atmosfere z lovkami usode, onkraj življenjskimi prikaznimi in iracionalno mrzlico nezavednega ali podzavestnega, ki jim Macbeth podlega. Takšnemu branju se priključuje še prizemljena nezrelost in nedoraslost kot subjektivni komentar prepoznavnih dejanj in situacij.
Odrska interpretacija ali še bolj vzpostavitev današnjega Macbetha celostno branje v veliki meri gradi skozi pojavljanje teh osrednjih motivov, a včasih z njimi namiguje preveč. Prav tako se nedvomno sveža, sodobna, a ne s silo aktualizirana podoba Macbetha kljub smiselni krajšavi in zgoščanju oseb v nekaterih trenutkih bori z obsežnostjo materiala in z arhaičnimi verzi, čeprav je jezikovna pokrajina (lektorica Tatjana Stanič) deloma prilagojena, deloma pa spretno posvojena v vzorec, ki želi ohranjati univerzalen, arhetipski ton ravnanja.
A ne glede na to uprizoritev ostaja intriganten kompleks vprašanj o človeških dilemah, odločitvah in dejanjih ter njihovih realnih manifestacijah v prepišnem, nikoli dokončno zakoličenem trenutku in prostoru.
Izčiščen interes za Shakespearovo klasiko se poveže v avtorskem pristopu celotne ustvarjalne ekipe, doslednem zasledovanju začrtanega branja in igrivi razprtosti igralskega in režiserjevega pristopa (tudi v dinamičnem koriščenju odrskega in izven-dvoranskega prostora ter izboru glasbe), in ne nazadnje, tudi v vznemirljivo oblikovanem prostoru Petre Veber in kostumografiji Belinde Radulović.
