Tiskane izdaje
Gledališko sezono v ljubljanski drami je zaokrožila temačna, grozljiva pol-pravljica o brezbrižnem poigravanju oblasti z narodom, zreduciranim na upornike, ki jih je potrebno utišati, ali podrejene podanike in sredstvo vladajoče igre moči.
Ambivalentnost kakršne koli pozicije ljudstva je preoblečena v popolno ironijo v Sofiji, osebi (Silva Čušin), ki to pravzaprav ni, saj gre le za mesto didaskalične opombe, položaj pripovedovalke, ki pa je s svojo »prisotno odsotnostjo« ključen.
Iz svoje izmuzljive pozicije sicer predstavlja etično izjavo avtorskega glasu (dramatičarke Simone Semenič in celotne uprizoritve v režiji Primoža Ekarta), a zgolj pogojno. Za kakršen koli nauk ali vsaj na videz optimistično alternativo je namreč že prepozno in bolj kot prilika, ki je vsebovana že v naslovu, celoto opredeljuje pravljičnost.
Gre predvsem za močno izjavo v neposrednem pripovedovanju mita o državi, ki si tega imena ne zasluži, o skupnosti, ki jo »skupaj drži« prav notranja destruktivna sila te države, v dekonstruiranju mita o rojstvu in mladosti demokratične slovenske države.
V zgodbo vstopamo skozi dvojno optiko oblasti in ljudstva, moške in ženske perspektive, osrednjega, ki vodi, in stranskega, ki žanje posledice. Dualizem je neusmiljeno očiten, soodvisnost med obema poloma prav tako. Čeprav je osrednje prizorišče kraljevska palača, se zdijo vladarski posli mogočnega vladarja in njegovih dveh ministrov brez oziranja na lakoto ter revščino ljudstva, karikirano poznani.
Pozornost pritegne predvsem ljudski vsakdan, ki kot dopolnilna praksa samovoljnih vladarskih ukazov in njihov svojevrsten komentar vdira skozi pripoved treh sester, kot se izkaže kasneje, upornic proti spervertirani oblasti in žrtvovanih za ohranitev lažne narodove identitete.
Njihova prostodušna pripoved (Maja Sever, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak) o preprostem življenju ljudstva po eni strani v pravljično podobo zaziblje celoten »narod« in poudari tako njeno nedolžno lepoto kot ironijo, usmerjeno v ta pojem, po drugi žensko iztakne iz vsiljene vloge zgolj žrtve in ji, tudi v skladu s poosebljenostjo principov (njihova imena so Vera, Nada in Ljuba) podeli specifično priznanje in (četudi utopično) moč.
Dvoumnost (ne)moči v vozliščih vrhovnega političnega upravljanja nosi predvsem Silva Čušin, ves čas sugestivna na več ravneh - kot zunanja pripovedovalka in obenem državljanka te dežele, mati ljudskih revolucionark in ženska v ljubezensko-sovražnem odnosu z vladarjem - »mehko, kot hudič« zapeljivo večpomensko podobo Janeza Škofa - njegov tihi prišepetovalec, a hkrati nevidni in neslišni glas.
Njen lik uokvirja celotno odrsko podobo in hkrati neločljivo sega vanjo ter je tisti nujni povezovalni člen, ki to propadu zapisano krajino slika pred gledalci. Njena modrost ne zahteva gledalčevega angažmaja, temveč pritegne s pomenljivo simboličnostjo in sprejemajoče dobrohotnim posredovanjem zgodbe »iz nekega oddaljenega časa in prostora.« A ta dramski tekst določujoča, za gledališče pa specifična lastnost zahteva izrazito jasen odgovor, kako jo obravnavati v gledališču »tu in zdaj«.
Medtem ko pravljično zasidranost in realno pomenljivost v največji meri vzdržuje osrednji dvojec vladar-modrost (Škof in Čušinova) ter izrazita, avtonomna vizija scenografije Branka Hojnika, pa se iz pravljičnega okvira vseskozi odmikajo eksplicitne vladarsko-uporniške strategije ministrov (Klemen Slakonja in Klemen Janežič jasno gradita na realističnih principih političnih in duhovniških osebnosti) in treh sester, ko iz pričevalk postanejo pred postavo obtožene revolucionarke, kar vzpostavlja motečo pravljično-realno dvojnost. Realnost poznamo in stališče ostaja razvidno, a se težko izognemo občutku, da ga prekriva strah pred dokončnostjo temačne poezije o naši realnosti.
