Tiskane izdaje
Pri Slovenski filharmoniji vse po starem. Obisk abonmajskega koncerta je še vedno nadvse »posebna izkušnja«. Obskuren program, s katerim se lahko kosa le radio ARS, poslušalca prestavi v nekakšen arhaični nadrealizem, svet, za katerega se zdi, da je zgubil vsak stik z realnostjo.
Že pri prvi skladbi, Šoli za obrekovanje Samuela Barberja, se sam od sebe usuje niz vprašanj: od kod, čemu, za koga, zakaj? Težko je reči, vendar če sklepamo po vladajoči glasbeniški ideologiji, potem je odgovor lahko le larpurlartistična tavtologija – Barber zaradi Barberja, glasba zaradi glasbe.
Res je, ameriški skladatelj, znan po zimzelenem Adagiu za godala, je gotovo obvladal svoj posel, kar se je dalo razbrati tudi iz nocojšnje izvedbe, ki jo je Pehlivanian oddirigiral z levo roko. A vseeno, tudi če si je maestro zamislil dirigirati ameriško glasbo, bi se dalo najti koga, ki ni bil za časom že za časa svojega časa in ki se je od evropske tradicije tudi dejansko osamosvojil (smo že kdaj slišali Steva Reicha?).
Suspenz realnosti je uspešno nadaljevala tudi nova skladba mladega slovenskega skladatelja Anžeta Rozmana, Phoenix za flavto in orkester. Gre za uglasbitev zgodbe o ognjenem ptiču, pri čemer nas Rozman popelje od feniksovega rojstva do smrti in nazaj, vmes pa se ptič »veseli življenja«, »se igra«, »se povzpne na pečino« in »si malo odpočije« (skladateljeve programske notice).
Mlademu umetniku gotovo ne moremo očitati pomanjkanja domišljije, a je prekomerno buhtenje le-te na žalost botrovalo neuravnovešeni formi skladbe – pri literaturi in glasbi gre vendarle za dve različni logiki. Poleg tega je bilo moč opaziti težave tudi pri orkestraciji.
Rozman solističnemu partu namreč ni odmeril dovolj zvočnega prostora (npr. podvajanje parta v orkestru) in Eva-Nina Kozmus je le stežka našla mesta, na katerih je lahko pokazala svojo siceršnjo odličnost. Vsem tem težavam navkljub pa vseeno ni dvoma o skladateljevi prihodnosti, pri čemer se še posebej obetavna zdi pot filmske glasbe.
Vrhunec večera se je zgodil po odmoru, ko se je Pehlivanian na oder pripeljal s svojim Harley-Davidsonom, Simfonijo št. 3 Aarona Coplanda. Formalno izčiščeno delo je dirigent uspel oblikovati v pravi ameriški stroj »pozitivne energije«, ki je prek tolkalcev in trobilcev dobrih štirideset minut tresel Gallusovo dvorano. Delo je namreč nastalo v kontekstu konca druge svetovne vojne, kot izraz zmage ameriške demokracije.
A prav zato je po drugi strani tudi problematično, saj je, milo rečeno, ameriška demokracija do leta 2015 dobila nekoliko drugačen pomen. Ali Slovenska filharmonija z izvedbo Coplanda podpira ameriški imperializem? Ne, situacija je še hujša – za družbeni kontekst glasbenega dela ji je enostavno vseeno.
Na ta način naposled spet pridemo do larpurlartistične ideologije, ki umetnosti očitno odreka kakršnokoli politično dimenzijo oziroma aktivno vez z dejanskostjo. V času ograje z rezili, ko bi bila vse prej na mestu Cageeva 4′33″, nacionalni orkester s svojim »radostnim koncertnim sporedom« ne zmore biti več kot podaljšek lučk in kuhanega vina.
