Tiskane izdaje
Z njo Frljić moč gledališča išče v smeri, ki jo je začrtal že s Kompleksom Ristić, z odmikom od neposredne manipulacije in hrupno agresivnega bombardiranja gledalcev k močni simboliki podob in dejanj ter k dopuščanju trajanja, v katerem se za navidezno umirjeno površino podob razpre temeljni in neizogibni antagonizem pojavov.
Prav slednje je razlog, da uprizoritve ne moremo jemati le kot enostavni očitek Evropejcem ali metanje kolektivne krivde na evropsko občinstvo, ki mirno sedi v gledaliških dvoranah medtem ko na tisoče ljudi iz Bližnjega vzhoda umira (izjavo o takšni krivdi in preziru v umirjenem tonu izreče igralec po tem, ko je postal begunsko truplo in s tem dobil pravico do sporočila).
Nasprotno; prej gre za sondiranje kompleksnega geopolitičnega stanja, osredotočeno na nekatere bistvene podmene aktualne t. i. begunske krize in reakcij znotraj Evrope, vključno s kolonialistično zgodovino in ekonomsko prevlado evropske politike, ter za analizo »zahodnoevropske« mentalitete, ki vključuje tako indice po normativnem humanizmu kot strah po izgubi udobja in varnosti.
Pri vprašanju, kako misliti to zagatno konstelacijo današnjega evropskega prostora in življenja v njem, se odlična igralska zasedba v veliki meri poslužuje populističnih komentarjev in medijskih prikazov, ki jih vzpostavi v bogato referenčnih in prepoznavnih vizualnih odrskih prizorih, kot da bi ti v javnosti popreproščeno prikazani fenomeni in podobe dobili status sodobnih ikon, a jih znotraj posameznega prizora preobrne v drugo skrajnost in jim tako pusti, da se razvijejo kot pojavi, ki v sebi združujejo več različnih, tudi nezdružljivih aspektov, in ki omogočajo različne perspektive ter razumevanja.
Že s samim sposojanjem in preoblečeno ironijo uporabe materiala uprizoritev jasno razkriva tudi lastno soudeležbo (in soodgovornost) pri vsej tej evropski dvoličnosti in krizi; namerno je poudarjena lahkotnost predstavljanja (od nasilja do podobe migrantov, ki iz svoje tragedije uprizarjajo zabavo za druge), včasih igra zapelje v karikiranost (ki pa ni daleč od realnega) vse do bebavosti (v prizoru izživljanja nad terorističnimi ujetniki).
A tudi eksplicitno, še najbolj ob zaostreni situaciji nasilnega »gostoljubja« do sirskega begunca z izjavo, da so prizor odigrali, ker so bili za to plačani.
S tem naslovni dualizem »naše - vaše« ne prinaša le primerjave evropskega in neevropskega nasilja v širokem pomenu pojma, temveč ta dualizem ustvarjalna ekipa aplicira tudi na lastno početje do (evropskega) občinstva, saj ga/nas deloma postavi v vlogo tistih drugih, tujih, izključenih, drugorazrednih, s to fluidnostjo pripadnosti pa tudi poudari spremenljivost skupne usode.
Čeprav se uprizoritev ne izogne povsem osebni naravnanosti stališč, pa absolutno vztraja v inherentni konfliktnosti in nerešljivosti stanja ter v simbolni govorici dopušča čas za občutenje tega, pri čimer je še posebej pomenljiv prizor počasnega ubijanja v nasprotju z medijskim vrtiljakom serviranja fotografij trupel.
To počasno trajanje izžene neobčutljivost, a tudi provokacijo, saj splošna mesta kritike preobrne v doživljanje, skupinsko ideologijo pa v zgodbo, ki šteje. Naše nasilje in vaše nasilje se ne pretvarja, da pozna prava vprašanja, a deli boleče zavedanje o relativnosti trenutne geopolitične konstelacije in zaključi z vprašanjem za prihodnost.
