Tiskane izdaje
Ujeti filigranskost jezika in baročno gibkost duha, s katerima Laclos v romanu Nevarna razmerja zapleta in razpleta aristokratske intrige v množici likov, v kateri je izpostavljen trikotnik med vrhunsko spletkarko markizo de Merteuil, karizmatičnim zapeljivcem vikontom de Valmontom in krepostno madame de Tourvel, zahteva predvsem premišljeno dramaturgijo, da gledalec lahko sledi zgodbi.
Dramaturgija predstave v koreografiji Valentine Turcu in Lea Mujića je enostavna, linearna, brez večplastnosti, sprevračanj in baročnih bravur, kar roman kot mnoge njegove priredbe vsebuje, ena glavnih dramaturških šibkosti pa je na začetku predstave medla zasnova likov krepostne madame de Tourvel in naivne Cécile de Volanges, ki se v množici Valmonotovih ljubic šele postopoma začneta ostriti in razlikovati.
Klasična koreografija je dinamična in razgibana, uprizoritveni pristop pa zaprašen; uporaba baletne pantomime, ki se pojavi prav v Laclosovem času, je razumljiva, vendar njeno neposredno prevzetje v siceršnji strukturi predstave, ki se ne dotika nobenih robov in ne tvega ničesar – vključno z uporabo (zgolj) baročne glasbe – učinkuje naivno.
Avtorja drsita po površju destilirane romaneskne zgodbe, četudi natanko Laclosova mojstrovina ponuja ogromno uprizoritvenih možnosti, od sprevračanja videza v resnico do maskiranja. Ker je koreografsko težišče na glavnih dveh ženskih likih, je še toliko manj posrečena zasedba sicer izvrstnega plesalca Antona Bogova v vlogi Valmonta.
Bogov je z razpuščeno najstniško držo v statičnih delih povsem nebogljen in z mestoma bebavim nasmeškom neprimerno bolj kot demonični zapeljivec učinkuje kot priročen ljubimec markizinega entouragea.
Zato pa sta prepričljivi obe solistki – dinamična in odrezava Jelena Lečić kot markiza de Merteuil, skozi katere zamrznjen nasmeh prodirajo zloben užitek, kasneje pa tudi negotovost in ranljivost. Prav tako odlična je Catarina de Meneses v vlogi madame de Tourvel, ki je sicer uvodoma zaradi koreografske in režijske postavitve rahlo medla, v nadaljevanju pa lepo izpelje lok od krepostne zadržanosti v ranljivo, strastno in obenem odločno ekspresivnost.
Kostumi Alana Hranitelja so stilizirana izpeljava baroka, beli scenski prostor (Ivan Kirinčić) s štirimi belimi baročnimi kanapeji in lestencem nad njimi je enostaven in čist, neizkoriščeno pa je prizorišče za prosojnim zastorom v globini odra, kjer slabo razvidno dogajanje učinkuje kot nepotrebne opombe, medtem ko pomeni kar dobro scensko rešitev romaneskno zapletenega markizinega javnega razgaljenja sklepni prizor, v katerem ob skrušeni markizi vitez Dancy (Matjaž Marin) prekrije kanapeje s prosojnim zastorom. Slabo uro dolga predstava je vendarle postavljena dinamično in tekoče, ob čemer gre podariti plesno in uprizoritveno kondicijo mariborskega ansambla.
