Tiskane izdaje
Kljub temu, da je Norčevanje teme radijska igra in da je avtor k njej – resda tudi v skladu s samim besedilom nekoliko hudomušno igrivo – pripisal opombo, da je v primeru odrske uprizoritve tekst potreben obsežnih sprememb, uprizoritev sledi jasni odločitvi, da ga ohrani takšnega, kot je, in se posebej posveti oblikovanju zvočne podobe (zvok Tomaž Grom, svetovalka za delo z glasom Irena Tomažin).
Sočasno odvijanje radijske igre v gledališki odrskemu dogodku daje poseben pečat; tujost ene umetniške forme v drugi podpira včasih že kar nadrealistično popotovanje po sledovih »civiliziranega« človeka v osrčje »barbarske« teme, predvsem pa poudarja mediatiziranost pripovedovane realnosti.
Štabna vodnica Nemške vojske (Nika Rozman) in njen vodnik (Željko Hrs) na svoji skrivni misiji v fiktivnem afganistanskem tropskem gozdu ohranjata dvoumno družbeno vlogo med svojim činom, slehernikom kot safari turistom (tudi s kostumografsko podporo Sare Smrajc Žnidarčič), raziskovalcem, ki dokumentira svojo pot, in novinarjem-poročevalcem; ravno prav neopredeljeno, da izstopi njuna osebna naravnanost, skozi katero se razkrije jedro katere koli vloge kot soočanje s samim sabo, ter da se gledalci kot naslovniki te pripovedi lahko znajdemo tudi na drugi strani – v posredovani zgodbi sami, obenem kot zavojevalci sveta in njegovi odpadniki.
Zdi se, kot da bi uzrli model, po katerem je v zgodovini človeštva stkano valovanje kolonialističnega osvajanja, vojn, podrejanj in zasužnjevanj, uničevanja narave in človeškega.
Tej poanti režiser Tin Grabnar (z dramaturginjo Nino Šorak in asistentom režije Markom Mlačnikom) sledi konsistentno in odločno, s pozornostjo na detajl razvija tudi drobne premetenosti in duhovitosti besedila, katerih nenavadnost in absurdnost pa večkrat deluje kot tujek in se v uprizoritveni celoti podredi osrednji ideji.
Ta sicer ni povsem sploščena – gledalce deloma pritegne v več pozicij hkrati, v občutenje s protagonisti in vlogo (raz)sodnikov; k igri dojemanja prispeva že omenjeni preplet radijskega in gledališkega ter pripovedovanega in igranega; med postojankami popotnikov izstopa srečanje s komandantom modrih čelad, izgubljenem v vojaški bazi med domorodci, s katerim se Stane Tomazin odmakne od asociativnih povezav na realnost in vzpostavi čudaško, razkrojeno osebnost, ki je v svojem malem univerzumu že izgubila stik s svetom; ne nazadnje pa že samo besedilo izvrstno zaobjame heterogenost situacij in tanko mejo med zmagovitimi in poraženimi – kljub temu pa pretirano zaide v krovno (etično) sporočilnost o pasteh svetovnega kolesja, kjer »razviti Zahod« divjino postopoma pregrinja s preprogami urejenih travnikov, če si sposodim ilustrativno metaforo gledališke scenografije (Adriana Furlan).
Prav zaradi te tendenčnosti in postavitve osrednjih likov kot nosilcev nasprotujočih si polov uprizoritev gledalcu izroči že izluščeno linijo ter zakrije vidnost drugih razpok te nedvomno univerzalne in tudi zelo aktualne svetovne zadrege. Nika Rozman, sicer v kompleksni dvojni vlogi pripovedovalke in vpletene v zgodbo, predstavlja neobčutljiv in pragmatičen člen vladajočega sveta z, žal, zgolj deklarirano ciničnostjo, ki pozablja, da je tudi sam le izvrševalec navodil, Željko Hrs ji v tem dvojcu parira kot ostanek človeškosti, ki kljub brezizhodni ujetosti v neustreznih okoliščinah ne kaže sledi po njeni obrabi.
Zdi se, kot da je režija najprej bogato razplastila pokrajino možnosti, nato pa se zaustavila pri drznejšem izkoristku teh, najopazneje v pomenih, ki jih prinaša mediatizirano, torej posredovano, ki resnico vedno postavlja pod vprašaj ter nas od nje tudi odmakne, lahko pa bi nas, z intenzivnejšo rabo heterogenih skrajnosti in perspektiv, spustila tudi v njeno bližino.
