Tiskane izdaje
Poroka, svatba, ohcet... imajo posebno mesto v dramski literaturi. Gre pač za dogodek in tradicionalen ritual, kjer je mogoče na sintetičen in strnjen način predstaviti karakteristike posameznika in predvsem njegove reakcije v različnih družbenih razmerjih in legah, saj tovrstno ozadje avtomatično generira dinamiko in drugačne odzive.
V mariborski Drami smo jih v zadnjih sezonah videli že obilo, po Brechtovi Malomeščanski svatbi in Nemi poroki Adriana Lustiga in Horatiu Malaela, je sedaj na repertoarju še Ohcet Eliasa Canettija.
Po ustaljeni navadi je predmet ironije in sarkazma meščanstvo, kar pa se osemdeset let po nastanku besedila zdi pomankljivo. Ne samo da je meščanstvo pri nas sopomenka za malomeščanstvo, saj meščanskega razreda – kot denimo Francozi – nikoli nismo strukturirali, dejstvo je, da je v začetku 21. stoletja njegova družbena pozicija povsem spremenjena. Pravzaprav je to danes, še zlasti pri nas, dokaj amorfna entiteta, ki bi jo le stežka umestili na kakšen skupni imenovalec, še manj umestno bi bilo izključno nanj projecirati vse človeške pomankljivosti in napake.
Vendar projekt režiserja Eduarda Milerja principa (malo)meščanstva niti eksplicitno ne izpostavlja, njegova reteatralizacija v ospredje postavi paleto likov, ki so dovolj univerzalni, da se lahko z njimi tudi danes identificiramo. Seveda v svoji preforsirani, karikaturni izdaji, predstava je prava parada odbitih osebkov, njihova razuzdanost pa nima iztočnic zgolj v sočnem besednjaku, začinjenem z avtohtonimi kletvicami, temveč tudi in predvsem v gestiki in stvarnih situacijskih aranžmajih. Ti segajo od najbolj eksponiranega erosa oziroma kar neženirane razvratnosti do elementov absurda, da vse skupaj ne izzveni kot brutalna šarada pa pripomore Milerjev (in seveda igralski) izjemno izostren smisel za humor.
Kakšen bo ton predstave napove že uvodni prizor z Milado Kalezić in nadvse zabavno študentko igre Saro Dirnberk z lokalno akcentuiranom naglasom. Nato se humor, ki temeljito ublaži kritiško ostrino in jo transformira v travestijo, le še stopnjuje, vse tja do kulminacije obmetavanja s torto, ki, kljub temu da gre za precej obrabljen geg, odlično funkcionira. Seveda pa se režiser Milerjevega formata ne zadovolji s prazno sarkastičnostjo, temveč retorične in realne bakanalije zaključi z dovolj jasno, vendar nič moralizatorsko ali prisiljeno poanto.
Odlična scenografija Branka Hojnika še zlasti v tako imenovani Predigri omogoča domiselno koncipirane izolirane mizanscene v smislu tableauxa, ki kljub dramaturški fragmentaciji delujejo gladko in kot homogena celota, nato se dogajanje v vsej svoji silovitosti razlije po odru in na rampo. Glede na to, da gre za izrazito kolektivno zastavljen projekt brez osrednjih ali posebej izpostavljenih likov bi bilo nekorektno izpostaviti posamezne igralke ali igralce.
Dovolj je že poudariti, da šibkih interpretacij ni, tudi tisti člani mariborskega dramskega ansambla, pri katerih humorne ali parodične karakteristike dosedaj niso bile posebej izrazite, so v Milerjevi predstavi več kot solidni. Canettijeva Ohcet je vrhunski projekt, ki morda ne korespondira toliko z aktualnim trenutkom, vsekakor pa več kot prepričljivo in učinkovito z brezčasnimi človeškimi upi, zablodami in pregrehami.
