Tiskane izdaje
Na prvi pogled performativna predstava, ki v fokus postavlja gib in si za izhodišče jemlje telo, temelji na izraziti, močni atmosferi in občutenje izpostavi v prvem doživljajskem planu.
Na drugi pogled je zadeva nekoliko kompleksnejša: predstava nenehno vzpostavlja dvojice elementov (gib – zvok, mimika – govor/beseda, gib-slika ipd.), ki se nato povezujejo v zapleteno, a izjemno koherentno mrežo. Kadar je - denimo – v ospredju gib, enako izdelano, a iz ozadja, deluje zvok, hkrati pa je gib tisti, ki zvok proizvaja, kar oba elementa prestavlja v novo sfero.
Štirje odlični performerji (Maruša Majer, Lada Petrovski Ternovšek, Magdalena Reiter, Dušan Teropšič) nosijo vsak svojo zgodbo, ki se nežno in nevsiljivo zliva z drugimi v usklajeno dihajočo celoto. Začno skupaj, nato se razhajajo in razpadajo in celoto vzpostavljajo skozi fragmentacijo.
Ena izmed prvih scen je skupinsko fotografiranje, snemanje »selfijev«, pri čemer je gibanje med kamerami skrajno dinamično, nenehno spreminjajoče, živahno, energično. Reprezentacija telesa je ob poziranju namerno umetna. Kamere, četudi sprva ujamejo skorajda vsako pozo, ne ujamejo vmesnega gibanja; tehnologija ne more ujeti življenja – fotografije na platnu se postopoma menjujejo počasneje in počasneje. Iz prizora skupinskega fotografiranja se vsak performer osamosvoji.
Lada Petrovski Ternovšek in Dušan Teropšič tvorita ohlapen dvojec, ki poskuša vzpostaviti stik z Drugim. Telo je izpostavljeno v presenetljivih perspektivah, fragmentarno, nato pa tudi pretipano in pregneteno v iskanju prepoznanja. Maruša Majer se izpostavi skozi obraz, Magdalena Reiter nakazuje odnos med nervozo in nevrozo tesnobne eksistence.
Začrtane poti se tokom predstave poglabljajo, lahko bi rekli, da projekt prereže subjekt in skozi priganjanje telesa na rob (zaletavanje v zid, padanje, obrazni tiki, skrajna pačenja podobe, smrtno trzanje) prikazuje celovitost človeškega bitja.
Dvojec prinaša trpko spoznanje, da je osamljenost in nemoč prisotna tudi v dvojini. Besedila poljskega avantgardnega pesnika, slikarja in filozofa, Witkiewicza, ki jih izvrstno posreduje Maruša Majer, so dramaturško učinkovito umeščena. Vse bolj razpadajo in vzpostavljajo odnos med avantgardo ter sodobnostjo.
Obraz, ki ga Majer nenehno projicira na platno, razpada skupaj z besedili; začne se s komaj opaznimi trzljaji, končuje v kolažiranju, ko je obraz nenadoma skorajda neprepoznaven. Magdalena Reiter v izjemno koreografijo vključi tudi trzljaje smrti subjekta, prignanega na skrajni rob, ko nevroza spričo dolgotrajne nervoze izbruhne v vsej svoji silovitosti. Predstava estetsko skrajno dodelano razgalja tudi tisto, kar je v človeku trpkega, bolečega, nerazumljenega in s tem ravno preko razpada vzpostavlja celovitost pogleda.
