Tiskane izdaje
Koncertna uprizoritev Pasja procesija se ne obnese enako učinkovito v obeh dogodkovnih formah, ki ju združuje. Glasbeni aranžmaji, ki jih je po besedilih Svetlane Makarovič pripravil Uroš Buh, se vseskozi gibljejo po območju jazz fusiona, toda med predstavo neprisiljeno, subtilno vpeljujejo številne glasbene oblike in zvrsti.
Glasba v tem smislu vključuje mnoge žanre (in s tem tudi kulture, iz katerih izhaja), obenem pa s premišljeno 'kombinatoriko' kaže, da je vsaka kultura nestalna, spremenljiva konstelacija ter da je sprejemanje tujih vplivov pomemben del bogatenja in razvijanja vseh kultur, saj ti pomenijo spremembe in nove perspektive, brez katerih bi lahko prišlo do stagnacije.
Dobrodošel je tudi trk med različnimi glasbenimi kulturami in besedili Svetlane Makarovič, ki prek alegorije razmerij med rejnimi živalmi zajamejo predvsem različne pramene slovenske kulture. Ko jim podstavimo glasbene vplive z različnih kulturnih okolij, se zdi, da 'slovenske' kulturne, človeške značilnosti postajajo splošnejše, bolj globalne, manj lokalizirane. Obenem so aranžmaji dinamični, ustvarjajo krasno atmosfero ter so odlično izvajani. H komadom prispevata tudi dodelana videoanimacija in scenografija, ki sta delo Leona Vidmarja.
Druga 'forma' uprizoritve, pripoved, ki po eni strani povezuje komade Svetlane Makarovič, po drugi teži k temu, da bi brala pesmi skozi sodobno prizmo in jih umestila v sodobno okolje ter aktualen družbenopolitični kontekst. Tako spremljamo zgodbo o afriških živalih, ki želijo pred leopardi, ki pobijajo kar vsa bitja po vrsti (Ker so zlobni? Ker 'takšni pač so'?), zbežati v obljubljeno deželo, Slovenijo, kjer jih z ograjo pričakajo rejne živali (plus lisica in jež), ki jih nočejo sprejeti, češ da 'niso živali'.
Z animalistične perspektive seveda nemudoma uvidimo problematičnost zlorabljanja drugih živalskih vrst ter njihovih medsebojnih razmerij za alegorične prikaze človeške družbe, a zdi se, da idejnopolitični avtizem, ki onemogoča, da bi ustvarjalci reflektirali svojo pozicijo glede vprašanja uporabe živali kot orodja, obenem tudi na drugih mestih prežema pripovedno plat uprizoritve, ki skuša zavračati posplošitve, a se sama zapleta vanje; napravi, na primer, dve poenoteni fronti: rejne živali, ki naj predstavljajo slovensko ljudstvo (rejne živali seveda lahko aludirajo tudi na kmečkost prebivalstva, kar se zdi problematično, glede na to, kako so reprezentirane), in na drugi strani eksotične (zanimive) živali iz Afrike, ki prihajajo k nam.
Najprej se zdi, da so prvi vulgarni, primitivni in oblastni, drugi pa dobrosrčni, v stiski in prikupni, a naposled se pokaže, da so prvi takšni le zato, ker imajo hudobne oblastnike (lisico). Ko spoznajo, da jim lisica laže in ni dobra do njih, sprejmejo prišleke in vse je v redu.
Problemskost (in odprtost) izvirnih besedil, podprta z glasbenimi aranžmaji, ukine pripoved. Obravnavati skuša preširoko politično vprašanje, zaradi česar se – kot ti, proti katerim agitkarsko nastopi – zateče h generalizacijam, vzpostavljanju front ter poenostavitvam. Ker ne najde konstruktivnih rešitev za težave, jih 'razreši' s preložitvijo na zlobnega zunanjega sovražnika – leoparde in lisice. Ko se ograja na koncu uprizoritve podre, vse živali nemudoma zaživijo v slogi in miru – odpravljena so lokalna družbenoidejna ter politična trenja, kot tudi zunanja.
Razrešitev problema ni manj utopična ali bolj problemska od tipičnega konca Disneyjeve risanke. In ne zdi se, da je bolj reflektirana od kakšne druge agitke. Če iščete predstavo, ki bi podala dobra izhodišča za uvajanje otrok v razumevanje družbe in politike, iščite naprej, če pa bi si radi ogledali glasbeno izvrsten, zabaven, gledališko obarvan koncert in se spominjali otroških pesmic Svetlane Makarovič, je Pasja procesija prava stvar.
