Tiskane izdaje
Koreograf Edward Clug se je Ibsenovega romantičnega dramskega besedila Peer Gynt, prežetega z nordijsko mitologijo in orientalsko eksotiko, ki pa vsebuje tudi modernistične nastavke, lotil skozi zanimivo avtorsko branje, poleg Griegove priložnostne glasbe, ki jo je skladatelj napisal za krstno izvedbo tega dela, pa je vključil tudi druge Griegove koncertne, komorne in solistične skladbe.
Peer Gynt, v vlogi katerega nastopi odličen Miloš Isailović, namreč ni manipuliativni gobezdač in zapeljivec, ampak pasivnež, ki ga življenje nosi in premetava, dokler ga v drugem delu predstave ne pahne preko roba, zaradi česar je protagonistovo delovanje mogoče brati (tudi) skozi dinamiko norosti.
Clug se je v predstavi osredotočil predvsem na narativnost, ki je koreografsko, kostumografsko (Leo Kulaš) in scensko (Marko Japelj) dramaturško zelo premišljeno strukturirana. Peer Gynt, ki je v domačem okolju kostumiran v prekratke hlače, že na pogled deluje ranljiv evforičen posebnež, njegove dogodivščine, od zapeljevanja žensk do srečanja s pravljičnimi troli in v drugem delu potovanja po severni Afriki pa bolj kot fizični premiki učinkujejo kot protagonistova psihonavtika.
Peer Gynt je razpet med Eros, ki ga skozi napeto gibalno dinamiko uteleša beli jelen (Sytze Jan Luske) in Tanatos, utelešen v izmuzljivem mračnem tujcu – Smrti (Gaj Žmavc), ki se pojavljata skozi celotno predstavo in na koncu Peer Gyntovo usodo tudi zapečatita. Peer Gynta po uvodnem prizoru, v katerem materi pripoveduje o lovu na belega jelena, odnese cunami avantur: na poroki Ingrid se sprva spogleduje s Solveig, zapelje nevesto, se speča z Zeleno, princeso trolov, se nato za kratek čas ustali pri Solveig, od katere ga otročji raketoplan odnese v Maroko, kjer ga med ljubimkanjem okrade Beduinka Anitra.
Ko z mračnim tujcem – Smrtjo pokadi »čudežno cigareto«, se »izstreli« v psihiatrično kraljestvo zdravnika Begriffenfeldta, kjer ga oskrbovanci okronajo za kralja, proti koncu pa se duševno zlomljen vrne v domov v naročje postarane Solveig. Nordijsko okolje v prvem delu uprizarja »granitna« gora, ki med drugim služi za večino odrskih vhodov in izhodov in iz katere se elipsasto izvija ozka pot. V drugem, »afriškem« delu scenski prostor mestoma zapolnijo barvite orientalske preproge, po Gyntovi vrnitvi v domači kraj pa med strnjeno ponovitvijo uvodnega dogajanja, ko se protagonist ozre na svoje življenje, ponovno »vznikne« gora, medtem ko je elipsasta pot njegovega zdrobljenega sveta necela.
Koreografsko enostavne skupinske sekvence so izvrstne: ritmiziran ples trolov tudi po zaslugi domiselnih kostumov okrepi njihovo ne-človeško robustnost, podobno učinkovita je kostumska domislica Zelene (Tetiana Svetlična) z dvema sprednjima telesnima deloma, ki poudari njeno gibalno »trolskot«. Skupinska sekvenca Maročank je ženstveno fluidna, kvartet norcev, ki se razširi v skupinsko gibalno sekvenco, pa naravnost pretresljiv, kar velja tudi za zaključen sublimen prizor, v katerem se z gore spusti beli jelen in na vrata, skozi katera Peer Gynt izstopi skupaj s Solveig, navesi rogovje. Prav tako predstavo odlikujejo dueti, zlasti nežen Peer Gyntov duet s Solveig (Evgenija Koškina) in ostrejši duet z Maročanko Anistro (Asami Nakashima).
Clugov Peer Gynt je vrhunsko zasnovana in tako kar zadeva omenjene soliste kot celoten mariborski ansambel odlično izvedena predstava, ki ji gre zaželeti ponovitve tudi na mednarodnih odrih.
