Tiskane izdaje
La Cenerentola (Pepelka) Gioacchina Rossinija je eno najboljših in najbolj priljubljenih skladateljevih del. V ljubljanski Operi so v jo četrtek, 9. marca, po desetletjih premora znova uprizorili, tokrat v režiji pokojnega Jérôma Savaryja.
Uprizoritev, ki jo je prvič postavil v Ženevi leta 1993 in nato še leta 2001 v Parizu, sodi med najuspešnejše in je dostopna tudi na spletu (Opera iz Rennesa), zato o njej ne gre izgubljati besed.
Na ljubljanski oder jo je prenesla Frédérique Lombart, ki je svoje delo dobro opravila. Celotno scensko dogajanje je tekoče in izdelano, hkrati je znala v Savaryjevem duhu izkoristiti nekatere posebnosti nastopajočih solistov.
V operi je šest velikih virtuoznih vlog (Angelina - Pepelka, Klorinda, Tizba, Don Ramiro, Dandini in Don Magnifico) ter delikatna srednja vloga prinčevega učitelja Alidora. Za prvovrstno presenečenje je poskrbela Nuška Drašček Rojko v naslovni vlogi. Angelina je namreč izrazita primadonska vloga z izjemnimi tehničnimi zahtevami, zato je ta poustvaritev glede na pevkine razmeroma skromne operne izkušnje vredna občudovanja.
Vlogo je v pretežnem delu izpeljala tehnično odlično. Registri njenega glasu so dobro izenačeni in uravnoteženi, kolorature obvladuje z lahkoto, v lirskih delih je opazna lepota glasu in fraziranja, ob tem je še odrsko prepričljiva. Zanimivo bo spremljati zorenje vloge, ko bo popustil premierni pritisk in bo lahko v lirskih delih pokazala (še) več muzikalne iniciative, saj se občasno zdi, kot bi hotela peti na posneto spremljavo.
Peter Martinčič je s stransko vlogo Alidora, ki vsebuje zahtevno, a hkrati tudi eno najlepših Rossinijevih arij, navdušil občinstvo in se med nastopajočimi tudi sicer povzpel najvišje v tistem, kar imenujemo operna umetnost. Tudi v »boljših hišah« takega Alidora ni mogoče slišati prav pogosto. Kljub temu ne bo odveč mestoma posvetiti več pozornosti pevski ataki (npr. uvodni ansambel).
Ni mogoče spregledati, da sta oba odlična pevca študirala pri profesorju Matjažu Robavsu. Rebeka Radovan kot Tizba in Štefica Stipančević kot Klorinda sta bili pevsko solidni, vsekakor pa scensko veliko bolj prepričljivi. Tudi Saša Čano je vlogo Don Magnifica, ki mu sicer ni pisana na kožo, podal pevsko in scensko dostojno.
Za Dejana Vrbančiča (Don Ramiro) in Slavka Savinška (Dandini) vlogi nista primerni. Vloga Don Ramira ustreza le redkim in je ob Angelini navadno najtrši oreh pri sestavljanju solistične zasedbe. Suhe recitative je na čembalu zelo dobro spremljala Kayoko Ikeda, dober je bil tudi operni zbor, ki ga je pripravila Željka Ulčnik Remic.
Glasbeno vodstvo je bilo v rokah Simona Krečiča. Začetek je bil malce obotavljiv, uvertura v počasnem uvodu v pulzu nekoliko »nenavadna« in v nadaljevanju precej statična, a že s prvim solističnim ansamblom je dogajanje steklo in tak je bil tudi pretežni del predstave. Ponovno bi kazalo razmisliti le o tempih v ansamblu pred drugim finalom, medtem ko so bila ostala nihanja v okviru običajnih odstopanj v živi predstavi.
Delikatni solistični ansambli, ki so najmočnejši del Rossinijevih oper, so bili glede na pevske zmožnosti solistov zelo dobro pripravljeni in utrjeni. Orkester je igral solidno. Še najšibkejša je bila ataka. Ob značilnih kratkih notah v predtaktu namreč pogosto ni bilo jasno, ali gre za predtakt ali le za nekoliko razmazan vstop. Rossinijeva orkestrska faktura je sila delikatna in prozorna, zato zahteva neprimerno večjo disciplino izvajalcev kot siceršnji repertoar.
Rossini ni vključil trombona v orkestrsko zasedbo brez razloga. Basovska tessitura brez njega je namreč prešibka, Nevihta v drugem dejanju pa sploh kot juha brez soli. »Avtentični zvok« je že tako dovolj spolzko in problematično področje, z odvzemanjem karakterističnih barv pa se mu zagotovo ne približamo. Spremenili se niso le tromboni, pač pa tudi drugi inštrumenti. Poleg tega se danes od trombonistov v profesionalno solidni kondiciji pričakuje, da znajo igrati tudi v nizkih dinamičnih stopnjah.
Reciklaža Savaryjeve režije je bila (za razliko od »postanega« Seviljskega brivca) umestna. Kljub letom in drugačnim sodobnim trendom še ni izgubila privlačnosti, predvsem pa je konsistentno zastavljena in dobro izpeljana, kar je za dela tega žanra bistveno. Pepelka je »dramma giocoso« in vsebuje tako komične kot melodramske elemente.
Za komični del sta odlično poskrbeli Rebeka Radovan in Štefica Stipančević, medtem ko melodramski, ki ima težišče na paru Angelina – Don Ramiro, ni mogel zaživeti. Sploh se zdi, da je bilo pri uvrstitvi Pepelke na repertoar več sreče kot pameti, saj ni prav verjetno, da je bilo delo izbrano zaradi Nuške Drašček Rojko, ki je med pevci ključna za uspeh predstave. Kakšna bi bila Pepelka brez prave Angeline, je namreč bolje sploh ne pomisliti.
Tudi za Simona Krečiča bi lahko bil ljubljanski operni debi »kukavičje jajce«, a je svoje delo kot glasbeni vodja zelo dobro opravil in kot dirigent vnesel iskrivost in sentiment, da predstava tudi muzikalno živi in diha. Če k temu prištejemo še izstopajoč prispevek Petra Martinčiča, je kljub slabostim dovolj razlogov, da ponoven ogled predstave v tej zasedbi ne bi bil nezanimiv.
