Tiskane izdaje
Sodobna britanska drama izpisuje pesimističen, temačen svet, v katerem je človeška bližina postala nemogoča, življenje posameznika pa nepomembno. Gledališki triler skozi fragmentarne prizore gledalca postavi pred skorajda detektivsko sledenje uganki, kaj se dogaja v Pomoni, skrivnostnemu betonskemu podzemlju sredi mesta, a bistvena je predvsem magična moč tega podzemlja, okoli katerega gravitirajo življenja sedmih oseb.
Mozaična negotovost se sestavi v krožni strukturi brez izhoda in zahteva predvsem vzdušje, naelektreno z napetostjo, ki pa ga režiserju Jaši Koceliju ni uspelo razviti.
Najprej na ravni izbranega registra igre, ki se usmerja v iskanje prepoznavnosti, nekakšne domače bližine oseb, zaradi česar te izgubijo večji del svoje skrivnostnosti. Enako velja za predstavljeni svet, ki išče povezavo z gledalci, sega navzven, čeprav se zdi, da učinek drame temelji prav na zaprtosti vseprežemajočega sistema, ki z iracionalno privlačnostjo nedoločnega občutka nejasnosti in nevarnosti posrka vase – podobno kot pomonsko podzemlje golta usode prebivalcev mesta.
Že v uvodnem prizoru Bojan Emeršič kot »nevedni lastnik«, ki poseduje mesto, a se ne vpleta v njegovo skrivnost, bolj stavi na koketiranje s publiko kot na izoblikovanje tiho prisotne zle slutnje.
Osebe v tej igri so nekoliko nenavadne, a uprizoritev njihovo zanimivost vzpostavlja z željo gledalcem predstaviti to nenavadnost, z njihovimi posebnostmi zbuja celo smeh (predvsem Emeršič in Nik Škrlec s svojo »čudaško« fantazijo) ali razvija skorajda didaktično razumevanje (Sabina Kogovšek in Petra Govc kot ujetnici posla s prostitucijo), s tem pa ukinja tenzijo, ki izvira iz predstavitve oseb v okrušeni podobi, za katero se skriva brezno nepojasnjenih dimenzij – tako osebnih zgodb posameznikov kot nečesa večjega, presežnega.
Prevladuje občutek, da je režiserja v večji meri zaposlovalo povezovanje vseh drobcev kolektivne usode tega sveta in logične pomenske umestitve prizorov v strukturo celote. Rezultat je redukcija večpomenskosti in izguba igrive dvoumnosti, ki je izpostavljena z zabrisanim nasprotjem med igranjem igre vlog, kot je izpostavljena v posameznih prizorih, in tistim, kar naj bi bila resničnost.
V tonu nedoumljivosti v največji meri ostaja Iva Babić kot neobčutljiva brezizrazna pojava (njeno oblačilo namiguje, kot da bi ušla iz video igre), ki navidezno zaseda najvišje mesto v hierarhiji moči pomonske nasilne distopije, a sodeluje v igri vlog pod vodstvom gospodarja igre in njen fiktivni karakter se brezšivno prelije v lik izgubljenega in s to antiutopijo začaranega dekleta, ki jo v prav tako ustrezni neopredeljenosti odigra Eva Jesenovec, čeprav se zamolčanost njenega lika (kaj išče v Pomoni, ali njena sestra dvojčica sploh zares obstaja) ne zmore umestiti v manjkajoče (do)polnilo v kontekstu celote.
Dogajanje je vzpostavljeno s tekočimi prehodi, ob čemur so razvidna v drami pronicljivo izpisana vozlišča tega vsesplošno prepletenega sistema, v katerem ima vsak delček sistema moč in je hkrati nima oziroma v katerem je vsak vpleten, a ne odgovoren.
A subtilna uglasitev s tonom in energijo dramske celote vsebine in forme umanjka. V tem je produktivna scenografska zasnova jeklene konstrukcije (Darjan Mihajlović Cerar), sicer pa praznine med vozlišči skuša z napetostjo napolniti pridušena, komajda slišna glasbena podlaga in luč, ki z nekajkratno neutemeljeno »oslepitvijo« gledalcev, te le še bolj vrže iz odrskega sveta Pomone, kot pa jih pritegne vanj.
