Ocenjujemo: Pri Hlevarjevih

Franz Xaver Kroetz. Režija, kostumografija in izbor glasbe: Eduard Miler. Prešernovo gledališče Kranj.

Objavljeno
08. oktober 2014 18.19
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

V kranjskem gledališču so uvedli sezono s slovensko praizvedbo »nove ljudske igre« (iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja) uglednega sodobnega nemškega dramatika Franza Xaverja Kroetza Pri Hlevarjevih (Stallerhof, 1972).

Ostro stilizirano, mračno in črnogledo grotesko s podeželja, ki je s »prizori defekcije, samozadovoljevanja in eksplicitnimi seksualnimi prizori med Seppom, hlapcem v petdesetih, in trinajstletno, morda mentalno prizadeto Beppi« že ob odrskem krstu vzbujala nerazumevajoče odzive javnosti, sta prevedla dramaturginja Žanina Mirčevska in režiser, kostumograf ter avtor glasbenega izbora Eduard Miler. V gorenjsko narečje je prevod lokaliziral Ciril Roblek, za odrsko izreko pa je poskrbela lektorica Barbara Rogelj.

Ustvarjalci kranjske uprizoritve so realistično podeželsko dogajanje na mnogih prizoriščih postavili v enovit, večpomenski mrzek in mračen prostor praznega hleva iz oguljenih desk nekje »Bogu za hrbtom«, v katerega skozi neredke reže v tleh in stenah nikoli ne posije žarek sonca (scenograf je Branko Hojnik, oblikovalec svetlobe Drago Cerkovnik).

Vse hipne premike na različna prizorišča in pomenljive akcije na njih virtuozno oživljajo protagonisti, ki besedno in govorno skopost »ljudi brez jezika« oziroma duhovnih, telesnih in duševnih pohabljencev nadgradijo s pomenljivimi premolki ter izraznostjo obrazne,­ telesne in gibne govorice.

V očitni duhovni izpraznjenosti je vsakdanje životarjenje protagonistov na skrajnem družbenem robu zreducirano pretežno na polnjenje in praznjenje prebavil ob javnem zaklinjanju na »božje« in družbene­ zapovedi (obeh Hlevarjevih) ter zapoznelo ali prezgodnje podleganje spolni sli (med priletnim hlapcem Seppom in mladoletno ter duševno prizadeto Beppi).

Iz sveta »ubogih na duhu«, kamor po videzu sodijo poleg »uradno« duševno prizadete Beppi tudi »normalni«, kot naj bi bila oba Hlevarjeva in hlapec Sepp, beg ali umik (denimo v mesto, kot si ga močno želi uporniški hlapec Sepp) očitno ni mogoč.

Iz nadvse mračnega sklepnega uprizoritvenega poudarka, ko Beppijino komaj rojeno in od lastne matere umorjeno dete ponese s seboj kvišku Križani, je mogoče razbrati, da lahko čistega in nedolžnega posameznika pred grešnim življenjem in mučnim životarjenjem v razčlovečenem svetu nasilja in vsesplošnega etičnega nereda odreši le smrt.

Monolitni razčlovečenosti obupnega životarjenja protagonistov, v katerem se ni mogoče niti prepoznati niti v njem zaslutiti najmanjših osnov katarze, so odrsko otipljivost jedko in ostro izrisali požrtvovalni ter partnersko so­ustvarjalni protagonisti.

V ključni vlogi krhke in nebogljene mladostnice ter duševne bolnice Beppi, ki ob »prepovedani« ljubezni s hlapcem dozori v »blagoslovljeno« mater, obsojano žrtev družine in družbe ter uporniško detomorilko, je prepričljivo nastopila Vesna Slapar. Ostarelega devičnika, ki se je šele v zrelih letih ojunačil za prvo razmerje z dekletom, ne da bi se zavedal posledic, je z odkritosrčno naivnostjo in hrepenenjem po neznanem odigral Peter Musevski.

Zarobljeni zakonski par Hlevarjevih, ki občuti navzočnost duševno bolne hčerke kot »pokoro«, njeno nosečnost pa kot pomnoženo družinsko sramoto, pa sta surovo stisnjena med vladajoče družbene standarde in osebno nemoč groteskno karikirala Borut Veselko in Vesna Jevnikar.