Ocenjujemo: Prividi kačjega pastirja

Skoraj popolna arbitrarnost in neobveznost se zdita tudi osrednji čar predstave, ki naj bi temeljila na knjižni uspešnici Ogenj, rit in kače, niso za igrače.

Objavljeno
29. september 2020 15.21
Posodobljeno
29. september 2020 15.23
Da predstava ne razvodeni v povsem fluiden, neoprijemljiv kvazisublimen konstrukt, so zaslužni predvsem igralci. Žan Koprivnik v lahkotni, distancirani, neulovljivi maniri, Minca Lorenci v prepričljivi fatalno ironični pozi, Mateja Pucko s prostodušno naivnostjo in predvsem Miloš Battelino s svojo gromoglasno neposrednostjo.
Foto Damjan Švarc
Knjižna trilogija Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače velja za svojevrsten slovenski fenomen. Nekakšna sinteza etnološke, antropološke, zgodovinske in poljudno zabavne literature je predstavila neortodoksen profil Slovencev, ki smo ga doslej lahko sicer razbrali iz različnih fragmentarnih zapisov, tokrat pa prvič v široki, vehementni in zaokroženi celoti. Na prvi pogled je zbir zgodb še en v nizu (samo)kritičnih analiz z vrsto nenavadnih in bizarnih prigod, vendar delo Miklavčičeve od ustaljenih vzorcev radikalno odstopa s skoraj popolnim umanjkanjem svetobolnega moraliziranja in iskanja družbenih, socialnih ...