Ocenjujemo: Rekviem za prihodnost

Objavljeno
07. november 2016 18.16
Anja Radaljac
Anja Radaljac

Rekviem za prihodnost Maje Smrekar, performans, ki je nastal v koprodukciji LGL in Zavoda Aksioma, v partnerstvu s festivalom Mesto žensk, intervenira v prostor na načine – in s temami –, ki v slovenskem teatru niso običajne, tolikanj manj ustaljene: pogled živali kot pogled Drugega, ki ni več le gledan temveč tudi sam gleda človeka in na drugi strani, pogled(?) drona, ki naj ponazori pogled umetne inteligence.

Kratki performans tvorijo trije deli: »PES«, »DRON« in »odsoten ČLOVEK«. Na oder, na katerem stojijo tri konstrukcije iz belih kock, ki jih po nekaj ploskvah prekriva umetna, plastična 'trava', najprej stopita psa – pod hladnim vodstvom Človeka, ki ju usmerja: lezeta, vstaneta, naredita korak naprej.

Skočita na konstrukcijo – samo na 'travnate' površine – obstojita. Skočita višje. Obstojita. Še višje. V ozadju poslušamo besedilo o življenju psa in življenju volka, o njunem odnosu do narave … in vendar je ta glas povsem hladen, trd: in takšen je tudi Človek, ki psa usmerja – vsaj za gledalca, ki gleda psa v odnosu do vodnika, ki mu ukazuje le s preprostimi gibi roke, signalizira mu.

Med njima ni stika. Na tem mestu se vzpostavlja vprašanje pogleda živali, ki je zlasti zanimivo, ker so se ga ustvarjalci lotili obravnavati v odnosu z dejanskimi živalskimi posamezniki in ne na kakšen drug način. V tem smislu imamo odnos med psom (performerjem) in vodnikom (performerko), ki je gotovo drugačen od pogleda Živali, ki jo pes v predstavi odigra: Žival, ki stopa v odnos s Človekom, je reificirana.

Od Descartesove sodbe, da je žival mehanizem, bitje brez duše, je Človek žival uporabljal. Preko zanikanja ji je odvzel (subjektivni) pogled, tako kot je vselej v primeru Drugega. Žival (Drugi) je gledana in ne vidi. A če zaobrnemo lastno perspektivo in se vprašamo, kaj žival vendarle vidi – mar se Žižek moti, ko trdi, da uzre monstrum?

V tej točki v prostor vstopi dron. Umetna inteligenca, ki jo je ustvaril človek. Konstrukcije iz kock se preoblikujejo, nad prostorom vzletijo droni, ki prostor napolnijo z mrtvim, zloveščim ropotom: dron gledalca gleda, a ga ne vidi.

Kakor v prvem delu tudi zdaj stoji ob robu odra Človek in drone usmerja: dron je namenjen letenju, a Človek ga – tako kot prej psa – ohranja na mestu. Nadzira ga. Pripovedujoči glas je v drugem delu manj organski, govor je sekvencioniran, pomeni podvrženi dekonstrukciji. Z odsotnostjo psa, je odsotno vse organsko, odsotna je narava, prevladuje kultura: hladno je, mrtvo in tesnobno.

Rekviem za prihodnost napeljuje na misel, da ni mrtev pogled Živali (narava), temveč pogled Človeka: mehanizacija njegovega pogleda se širi navzven in mehanizira naravo: ta bo lahko (spet) zaživela šele, ko bo Človek dosegel točko, proti kateri – očitno – sega, in se od narave odtrgal. Tretji del, »odsoten ČLOVEK« je vesolje brez človeka. Izpraznjenost, ki pa za razliko od prvih dveh delov performansa ne zbuja tesnobe – ta izpraznjenost je, v nekem smislu, izčiščenost.

Rekviem za prihodnost je pomembno odrsko delo, ker odpira teme, ki so aktualne in za naš čas bistvene (odnos do okolja, odnos do živali, odnos do umetne inteligence), a obenem potisnjene ob rob: v antropocentrični družbi zanje ni prostora, ker se antropocentrični pogled ne sprašuje o tistem, ki ga gleda 'od zunaj', izven njegove lastne kulture.

In vendar je bistveno pripoznati ta pogled: kdor ne pripozna pogleda Drugega, ta niti sebe nikoli ne bo videl.