Tiskane izdaje
Predstava ob 25. obletnici samostojne Slovenije v dokumentarnem verizmu rekonstruira tri dogodke, ki naj bi bili po mnenju anonimnih (v skladu s trditvijo: posameznik ni pomemben, pomembna je drža(va)) avtorjev uprizoritve ključni v oblikovanju nove države.
V pomembnost prekupčevanja z orožjem v prvi polovici 90-ih za sedanjost države zlahka podvomimo, avtorji niso nikakršni žvižgači, ki bi razkrivali javnosti še nepoznane informacije, niti ne izpostavljajo svojega stališča do obravnavane topike, preračunljiva diplomacija političnih igric in zasebnih interesov vedno močnejših elitnih omrežij se danes razkriva skoraj vsakodnevno. S čim nas torej nagovarja Republika Slovenija?
V podobo države – predstave uvede pripoved upokojenca obveščevalno-varnostne službe o omari, natlačeni z denarjem vseh valut, štetju milijonov in za ves ta papir dovolj velikem kovčku. Zasebni spomin se oklepa objektivnega poteka dogodka in ga posreduje kot povsem običajno zgodbo, brez vprašanj, pomislekov ali iskanja pomena v dejanju.
Drugi del prinaša rekonstrukcijo magnetograma sestanka vodilnih politikov pri predsedniku RS iz leta 1993, katerega tajnost je bila preklicana leta 2011, z osrednjim vprašanjem o posredovanju orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini ter najprimernejših odzivih ob morebitnem razkritju.
Neizogibna interpretacija ob prenosu zvočnega posnetka v telesa nadomestnih igralcev z le nekaj osnovnimi prepoznavnimi značilnostmi realnih politikov je minimalna, pridušena in spoštljiva, zato se uspešno ogne tveganju zdrsa v ironijo, parodijo ali karikaturo ter morebitni specifični opredeljenosti gledaliških avtorjev.
Samo po sebi posrečeno besedilo se izogiba konkretizaciji, dokončnosti in jasnosti, dodana kratka informativna pojasnila in resni ton omizja osvetljujejo situacijo v nevtralnem, arhetipskem značaju političnega odločanja.
Navidezen umik avtorske perspektive omogoča, da dogodek spregovori sam zase, obenem pa – prav v odmiku od vodenja gledalčevega pogleda – deluje kot zrcalni komentar (takratnega in današnjega) kaotičnega družbenega in medijskega prostora raztreščenih in skopljenih informacij, hitrostrelnih in pristranskih sodb ter temu ustreznih načinov oblikovanja javnega mnenja.
Princip uprizoritve potrpežljivo preobrača uporabo danes vseprisotnega širokopasovnega, večkanalnega marketinga informacij, kar je izrazito poudarjeno v zaključnem večkratnem uprizarjanju afere Depala vas.
Nasilna aretacija tajnega policijskega sodelavca s strani pripadnikov Slovenske vojske (z avtomobilsko dirko, lomljenjem avtomobilskih šip in človeških kosti vred v za to inscenacijo odlični gledališču sosednji Stekleni dvorani Gospodarskega razstavišča), ki dokončnega epiloga zaradi zastaranja nikoli ni doživela, je prikazana glede na poročanje aretiranega Smolnikarja, sodne izjave vojakov, policijski zapisnik in razlago sodišča, s katero nismo nič bližje objektivni resnici, kvečjemu njeni nemoči. Slednjo podčrta tudi avtorski podpis ustvarjalcev v zaključni sekvenci, ki razpre pot k drugačnim vprašanjem.
Republika Slovenija ne govori zgolj o političnih orožarskih aferah in ne pove vsega, a tudi ne molči; vztraja pri načelu, da je vsaka interpretacija stvar perspektive, zato morda deluje nekoliko nedoločeno, neodločno in nedokončano, a to razumem kot del njene odlike.
Republika Slovenija namreč ni provokacija in ne eksplicitno podana kritika, temveč platforma za refleksijo, prepuščeno pozornemu in aktivnemu gledalcu. Kajti: posameznik je pomemben, prav tako kot njegova drža, na kateri sloni – takšna ali drugačna – država.
