Ocenjujemo: Rokova modrina

Boštjan Videmšek. Režija: Matjaž Pograjc. Slovensko mladinsko gledališče.

Objavljeno
19. oktober 2015 18.10
Nika Arhar
Nika Arhar

Po zgodbi alpinistke Pavle Jesih se je režiser Matjaž Pograjc z nekaterimi istimi sodelavci vrnil k dokumentarnemu, z videom podloženemu in fizično zahtevnemu uprizarjanju športne ikone in osebnostne enigme.

Življenje Roka Petroviča, ki je pri devetnajstih prismučal prvi kristalni globus v Jugoslaviji in še danes ostaja edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega alpskega moškega smučanja, je prikazano skozi enostavno, narativno zložene etape.

Izpostavljena je predvsem njegova samosvojost kot posledica osebne filozofije – njegovo stremljenje po popolnosti, duhovno raziskovanje, delovanje po lastnih pravilih, eksperimentiranje s smučarsko tehniko in načini treninga – kar ga v mašineriji tekmovalnega pohlepa po zmagi in vrednotenja zgolj športnih rezultatov vodi v nenehne konflikte z okolico, v občutje nerazumevanja in tujosti.

Ta privatna plat mladeniča, ki se ne zadovolji le s podobo sistema in v življenju išče nekaj več, Petrovičevi javni podobi dodaja razumevanje njegovega velikega uspeha, hitrega umika in prezgodnje smrti. A to razkritje je podano že v enem od začetnih prizorov treninga, nato pa se le še ponavlja v vseh možnih situacijah – v odnosu z mamo in očetom, punco, smučarskimi kolegi in trenerjem, pred medijskimi mikrofoni in v času samote, kot da se besedilo ne zmore odlepiti od osnovnega navdiha neudomačenosti Petrovičeve osebnosti v obstoječem sistemu. Vsak prizor odseva isti namen, zato se sprva potencialna kompleksnost lika začenja krčiti, ne vzpostavlja nobene dileme in ne pritegne nič več pozornosti kot današnje medijsko preplavljene sploščene podobe tragičnih zgodb.

Pograjc dani material zagrabi s posrečenim raziskovalnim prepletom raznorodnih pristopov, ki se združujejo v kompleksni scenografski strukturi. V gledališko zgodbo vpleta dokumentarne posnetke smučarskih prenosov in poetične prizore Petrovičevega potapljanja, živo izvedbo dopolnjujejo dinamične videoslike, animacije in celo karikiran prizor senčne risanke.

Notranji svet in metafizična stremljenja se v prizorih predajanja morskim globinam, ilustrirane Petrovičeve poezije in glasbe skupine Silence kontrastno dopolnjujejo z realistično igro in domišljeno zasnovano ter izvedbeno zahtevno fizično koreografijo (Branko Potočan), v kateri je Primož Bezjak kot Rok Petrovič neprekosljiv.

Scenografija Tomaža Štrucla in Sandija Mikluža – nekakšen okrogel tunel iz posamičnih krogov, ki se po tračnicah premikajo čez oder, po potrebi pa jih zakrije platno – glede na režijsko zasnovo predstavlja jasno simboliko, učinkovito platformo za izpeljavo tehničnih zahtev gibalnega materiala, omogoča svojevrstno stičišče različnih elementov in njihovo ustvarjalno umestitev oziroma udejanjanje nasploh, a v nekaterih trenutkih predstava ne zmore skriti zahtevnosti uporabe te scenografske konstrukcije.

Kljub bogatosti odrskih elementov se pri končnem vtisu ne moremo izogniti občutku dobesednosti in prikovanosti ključnih točk, skozi katere je prikazano Petrovičevo življenje in razmišljanje, na preprosto izpovedovanje osnovne linije. Čeprav se v njej nakazujejo številne širše teme in kritični pogled na delovanje družbenega sistema in mesto posameznika v njem, se predstava zapira kakršnemkoli nanosu gledalčeve investicije. Gledališka zgodba Roka Petroviča deluje predvsem kot v sebi zaključena pripoved, dokumentarni muzejski eksponat.