Tiskane izdaje
Ne zanima me kostumska zgodovinska igra, a prav tako me ne zanima enoznačno prevajanje zgodbe v današnji čas.
Tako je o Shakespearovi drami Romeo in Julija razmišljal režiser in dramaturg Matjaž Zupančič, v nadaljevanju njegovega zapisa v gledališkem listu pa je nekako razvidno, da tovrstnih dilem vnaprej ni uspel povsem razrešiti.
Kar načeloma ni problematično, pogosto se zadeve postavijo na svoje mesto šele v postopku nastajanja predstave. Vendar se tokrat niso.
Vsaj ne v zadovoljivi meri. Gre za izredno ambiciozen projekt z množico protagonistov, velikopotezno scenografijo (Alen Ožbolt) in kostumografijo (Bjanka Adžić Ursulov) ter sugestivno glasbo (Aldo Kumar), ki se na odru izvaja v živo s triom violončela, marimbe in klarineta ter avtorskim vokalom Tanje Potočnik, ki obenem interpretira tudi gospo Montegovo.
Vse to ustvarja dovolj impresivno podobo in atmosfero, ki pa se iz prizora v prizor potencirano izgublja v labirintu kaotičnega kopičenja pomenov in podpomenov, kar rezultira v nepreglednem rizomu odrskih sekvenc.
Če je bil namen režiserja poustvariti današnje stanje fluidnosti, dezorientacije, nedorečenosti in izgubljenosti v primerjavi z nekdaj – realno ali zgolj navidezno – jasnimi in trdnimi življenjskimi maksimami, mu je to v veliki meri uspelo, vendar je bilo tudi to izpeljano nedosledno oziroma na nekoliko prozaičen način.
Zgolj s historično in stilno raznorodnimi kostumi in predvsem z vizualno organizirano dramaturgijo, ki vključuje številne abstraktne simbolične in metaforične koreografske vložke, to pač ni mogoče, še posebej če se ob takšni parataktični rabi znakov vzporedno pojavlja tudi klasična narativnost.
Tovrstna dvojnost oziroma kar multidiskurzivnost razcefra odrsko dogajanje na majhne sestavne dele, ki med seboj le šibko korespondirajo. Osrednja tema usodne ljubezni je skoraj povsem potisnjena v ozadje in ima pravzaprav skoraj epizodni karakter.
Tako funkcionirata tudi naslovna lika, Petja Labovič kot Romeo in Liza Marija Grašič kot Julija, saj je eros predstavljen bodisi v svoji eksplicitni goli pojavnosti ali pa kot nekaj povsem neobveznega, skoraj banalnega. Morda gre tukaj za nekakšen poudarjen statement režiserja, da velikih tragičnih ljubezenskih zgodb danes ni več in bi zato njihovo poustvarjanje pomenilo patetično travestijo, vendar tudi ta intenca ni realizirana v jasno razvidni poanti.
Še zlasti ker kar nekaj protagonistov svojo vlogo odigra v klasični dramski maniri, vključno s vehementno dikcijo in teatraličnimi gestami, kar je v izrazitem nasprotju z mestoma povsem izbrisanimi nastavki iluzijske fikcije v smeri »realnega« ali pa z ekspozicijami čiste telesnosti.
Projekt tako izpade kot nekonsistentna krpanka in nekakšna apoteoza razkroja današnjega sveta, ki mu vladajo diktat, teror in sovraštvo, pogosto utemeljeno na povsem nesmiselnih in kapricioznih sporih. Kar bi spet lahko bila zanimiva iztočnica, če ne bi bil tudi to zgolj eden od neštetih meandrov v nepregledni množici abstraktnih informacij in sugestij.
Obenem premalo in preveč Shakespearja, od originala ostaja le bledi kroki, rekonstrukcija pa se izgublja v preveč kričavih barvah in preveč debelih nanosih.
