Tiskane izdaje
Baletni ljubitelji srednje in starejše generacije so se v desetletjih poletnega festivala srečali že s številnimi izvedbami baleta Romeo in Julija. Tokrat je Festival Ljubljana želel okronati niz predstav, ponujenih v ljubljanskih Križankah, s 75 let staro arhivirano socrealistično koreografijo Lavrovskega iz leta 1940 v izvedbi orkestra in baleta Marijinega gledališča.
Gostovanje je bilo nedvomno »zgodovinski dogodek«. Občinstvo se je lahko seznanilo s prvo znamenito produkcijo, izvajano na partituro Prokofjeva. Vsem, ki te koreografije še niso poznali, je predstava odstrla poglavje iz zgodovine ruskega baleta.
Koreografija Lavrovskega je sredi prejšnjega stoletja močno vplivala na sodobni ruski balet in je po zatonu carskega Petipajevega sloga eden najpomembnejših razvojnih poskusov novejših oblik klasičnega izraza, ki naj bi s povezovanjem sofisticirane psihološke in gledališke zavesti razširile dramski potencial plesa in obogatile klasični besednjak z znatnim deležem stilizirane mimike.
Zamisel o baletni različici Shakespearove drame Romeo in Julija se je porodila Radlovu, umetniškemu direktorju Teatra Kirov, okoli leta 1934. Z gledališkim kritikom Piotrovskim se je lotil scenarija, glasbo pa naročil pri Prokofjevu, ki do takrat še ni komponiral celovečernega baleta. Partituro, ki jo je skladatelj dokončal že leta 1935, je Teater Kirov zavrnil, ker je takratni komunistični režim zahteval srečen konec, s čimer pa se skladatelj ni strinjal. Nato so jo posredovali Bolšoj teatru, ki pa jo je prav tako zavrnil; takratna strokovna javnost je namreč menila, da glasba ni dovolj plesna. Tako je balet doživel svoj krst leta 1938 v Brnu.
V skladateljevi domovini je bilo delo v koreografiji Lavrovskega premierno uprizorjeno januarja 1940 v leningrajskem Teatru Kirov (danes Marijino gledališče). Premiero je dirigiral Prokofjev sam. Po drugi svetovni vojni so balet v isti koreografiji z velikim uspehom uprizorili v Bolšoj teatru leta 1946. Za uspeh sta bila nedvomno zaslužna zlasti baletna legenda Ulanova in skladateljeva mojstrska glasba. Ko je Bolšoj balet leta 1956 gostoval v Londonu, je navdušil strokovno baletno javnost in s tem baletni drami Romeo in Julija odprl vrata v »zahodni svet«.
Manj pa je znano, da so moskovski ansambel prehiteli hrvaški umetniki. Leto prej je zagrebški balet gostoval v londonskem Stoll teatru. Balet Romeo in Julija Prokofjeva so izvedli v koreografiji Margarite Froman (Romea je plesal Nenad Lhotka, Julijo Sonja Kastl, Mercutia Milko Šparemblek.) Že leta 1949 je koreograf Dimitrije Parlić v Beogradu predstavil svojo verzijo tega baleta. Šele po londonskem gostovanju Bolšoj baleta in koreografijah omenjenih dveh jugoslovanskih ustvarjalcev so začeli po partituri Prokofjeva posegati tudi zahodnoevropski koreografi. Med najuspešnejše postavitve sodita Crankova in MacMilanova.
Večer v Cankarjevem domu je zaznamovala izjemna orkestrska izvedba mojstrovine Prokofjeva pod taktirko Borisa Gruzina. Izmed plesalcev sta s plesom in interpretacijo navdušila mlada baletna prvaka Vladimir Škljarov (Romeo) in Viktorija Tereškina (Julija). Oba sta že mednarodno prepoznavna umetnika. Ko sta se pojavila na sceni, smo pozabili, da gledamo koreografsko relikvijo. Otresla sta se starodavnega načina plesa in igre, njuni nastopi so bili umetniški vrhunec predstave.
Odprašila sta malce zaprašeno koreografijo, medtem ko so se drugi protagonisti vztrajno oklepali starega načina plesnega izraza. Njihove interpretacije so bile blede, okorne, tu in tam groteskne in nenaravne, česar pa ne gre pripisovati le koreografiji. Tudi scenografija, kostumi, lasulje in pokrivala so že na prvi pogled delovali zaprašeno. Toda vse to je postalo nepomembno, ko sta na oder stopila baletna prvaka. Občinstvo je nastopajočim zaploskalo z velikim navdušenjem in spoštovanjem do koreografske relikvije.
Omenim naj, da sem v Križankah videla vse doslej gostujoče postavitve Romea in Julije, pa tudi produkcije ljubljanskega in zagrebškega baleta; z zagrebškim ansamblom sem bila na že omenjenem gostovanju Baleta HNK v Londonu; izmed tujih koreografij sem spoznala verzije Lavrovskega, MacMilana, Nurejeva, pa Crankovo, Maillotovo in še katero uprizoritev. V takšnem kontekstu je nekoliko težko oceniti koreografsko izročilo, ki je tokrat razburkalo slovensko javnost, nekoč pa svet.
Slava Marijinega gledališča je vselej vaba za obiskovalske množice. Ne oporekam javno izraženemu mnenju nekaterih umetnic in umetnikov iz sanktpeterburške ustanove, da je ansambel istoveten s samim vrhom svetovne baletne ustvarjalnosti.
Ob vsem spoštovanju do njihovega dela pa se sprašujem, kako daleč seže njihovo poznavanje zgodovine baleta in tujih dosežkov. In zakaj so baletni zvezdniki prejšnjega stoletja Nurejev, Barišnikov, Makarova in Muhamedov emigrirali na zahod? Morda vendarle zaradi sodobnejših plesnih izzivov?
