Tiskane izdaje
Živeti v zamrznjenem času bi lahko bil svojevrsten privilegij. Brez mobilnih telefonov, tablic, medmrežja in stotin satelitskih programov, brez potrošništva in nasprotujočih si informacij, svet je črno-bel, preteklost, sedanjost in prihodnost so na dlani. Nedavna razstava severnokorejske umetnosti v Mariboru je bila prvovrstna manifestacija tovrstnega artificielnega zamrznjenega časa, se pa ob tovrstnih projektih zastavlja vrsta vprašanj.
Razstava je bila sicer zasnovana povsem nepretenciozno, saj ni bilo nobenih podob nepremagljive armade, prizorov, kako Kim Il Sung prečka zaledenelo reko Jalu in se podaja v boj proti sovragu, ali portreta Kim Džong Ila na vzpenjajočem se konju tik ob vrtoglavih prepadih v zasneženih gorah, še žanrskih slik z nasmejanimi delavci in kmeti ni bilo. Zgolj krajine, tihožitja, cvetlični aranžmaji in živali. Ob tigru še mucki v košari, ptiči, predvsem pa idilični gozdovi z bistrimi potočki. In rože, veliko rož.
Pravzaprav bi bila še najbolj ilustrativna primerjava s sorodnimi izdelki, ki jih je mogoče videti v nekaterih veleblagovnicah, trgovinah s pohištvom (k lakirani spalnici s tremi ogledali lepo pristaja denimo sončni zahod nad razpenjenim morjem, ki ga krasi trojambornica) ali na obmorskih stojnicah, kjer jih odlično dopolnjujejo šatulje iz školjk in brisače z logotipom nogometnega kluba Barcelona.
In vendar je bila razstava prav zaradi tega izrazito politična. Navidezna benignost in zlagana idiličnost sta pravzaprav še bolj eksplicitno ideološki kot prikazi shizofrene militarizirane družbe, ki jo označujejo surov boj za preživetje, groteskni totalitarni normativizem, ki obvladuje vse ravni javnega in zasebnega, ter predvsem kult osebnosti, ki ga lahko primerjamo morda le še z dinastijami starega Egipta.
Na osrednji steni razstave sta bili na častnem mestu portreta očeta in deda aktualnega absolutističnega vladarja, prav tako sta bili namesto razstavnih katalogov zastonj na voljo njuni biografiji, ki sta bili nenazadnje veliko bolj zanimivi kot na steni obešena platna.
Je treba s takimi diktaturami gojiti stike, jim molče in vljudno kimati, se celo spoštljivo priklanjati pred portreti njihovih trinogov? Po mnenju nekaterih, v tem primeru združenja korejsko-slovenskega prijateljstva, očitno. Menda bi lahko s tem postopoma presegli popolno avtarkičnost, zmanjšali napetost in dolgoročno morda celo dosegli postopne spremembe, vendar imajo tovrstne teze tudi pomanjkljivosti. Ali bi denimo v tridesetih letih prejšnjega stoletja tako benevolentno organizirali razstave Arna Brekerja, Conrada Hommela ali njihovih fašističnih in komunističnih kolegov propagandistov?
Tovrstna anestetična estetika je pravzaprav primer prvovrstne manipulacije, ki vzdržuje in še potencira status quo, saj je povsem jasno, da se dinastija Kim, morda najbolj groteskna v celotni zgodovini človeštva, prostovoljno nikoli ne bo poslovila. Očitno gre za svojevrstno kolaboracijo z režimom, ki si zasluži nedvoumno obsodbo in prezir, če je zaradi popolne izolacije že nemogoče kako drugače izraziti solidarnost z zatiranimi Severnimi Korejci.
Ki so seveda povsem nemočni in nebogljeni v okviru tako imenovane doktrine džuče, ki simbolizira samozadostnost, predvsem pa popoln nadzor nad vsemi sistemi in podsistemi. Kar se je lepo pokazalo tudi pri precej preplašenih predstavnikih severnokorejskega veleposlaništva z Dunaja in iz Sofije, ki so se udeležili otvoritve razstave, saj so bili vidno vznemirjeni, če bi nastal kakršenkoli zaplet, spodrsljaj ali neprijetnost. Njihova skrb je bila odveč, slišali smo le mantre o sodelovanju, miroljubnem sobivanju in podobne vljudnostne fraze, kot da ne bi imeli opravka z brezobzirno diktaturo.
V tej luči je zanimiv tudi skorajšnji nastop skupine Laibach v Pjongjangu. Gre za paradoks, to bo na prvi pogled nedvomno zanimivo soočenje parodičnega poigravanja s totalitarnimi principi in stvarne rigorozne aplikacije teh, navidezna odrska avtoritarnost proti eksplicitni strahovladi. Čeprav je ozadje morda precej bolj prozaično.
Laibachova blagovna znamka, ki je v zadnjih dveh desetletjih precej obledela, bo dobila nov zagon in – vsaj kratkotrajno – izjemno svetovno publiciteto, medtem ko je glede na skrajno previdnost severnokorejskega režima kakršnakoli provokativnost nedvomno že vnaprej izključena, kar je sklepati tudi po drži nekaterih članov Laibacha, ki so bili na otvoritvi razstave nadvse vljudni in zadržani.
Nekoliko tragikomičen epilog zasedbe, katere največja udarna moč je bila nekoč prav brezkompromisna provokacija. Šovbiznis par excellence, pa četudi za ceno cenene travestije, začinjene s konformističnim sprejemanjem postulatov, ki so jih nekdaj poskušali parodirati.
