Tiskane izdaje
V torek, 14. februarja, smo na četrtem koncertu Zlatega abonmaja Cankarjevega doma spoznali Simfonični orkester Frankfurtskega radia, ki ga vodi dirigent Andres Orozco-Estrada.
V prvem delu so izvedli Koncert za violino in orkester v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Solist je bil Joshua Bell. Igral je genialno. Z dirigentom sta zastavila drugačno, svežo, izrazito »možato« interpretacijo tega izjemno priljubljenega dela. Prvi stavek, z odličnim pulzom, je bil nabit z energijo in poletom, brez sladkobe, a hkrati s prefinjenimi nežnimi lirski deli, brez pozunanjenega patosa.
V drugem stavku je Bell očaral s klasicistično preprostostjo in čistostjo fraziranja in z neverjetno dosledno vokalistično izpeljanimi linijami, v tretjem pa z virtuoznostjo brez slehernega nastopaštva. Bell ima neverjetno karizmo in povsem prepriča s popolno predanostjo glasbi in umetniški etiki. Kljub upravičenemu zvezdniškemu statusu v nobenem pogledu niti za trenutek ne »varčuje« z močmi. Z dirigentom sta se odlično ujela in njuna kreacija je bila kongenialna.
Da je Simfonični orkester Frankfurtskega radia sijajno izvajalsko telo, je bilo jasno že pri Mendelssohnu, kjer so posebej očarala pihala z zvokovna kompaktnostjo in barvno zlitostjo, z odlično atako in jasnimi, a mehkimi vstopi. V drugem delu koncerta so je izkazala še vrsta odličnih orkestrskih solistov, pa tudi izvrstna godala.
Orkester odlikuje lep in uravnotežen zvok, zmožnost velikega dinamičnega razpona, sijajna medsebojna uigranost orkestrskih skupin, zmožnost prebojnega skupnega delovanja in izrazita volja do muziciranja. Simfonijo št. 5 v cis-molu Gustava Mahlerja so odigrali na vrhunski ravni, prebujeno in zavzeto. Dirigentov »straussovski« pristop k interpretaciji tega dela pa zbuja pomisleke. Drži, da je Andres Orozco-Estrada orkester ves čas vzdrževal v potrebni napetosti, da so ves čas muzicirali, pa vendar…
Sicer lepo oblikovani uvodni stavek z intenzivnim in izdelanim fraziranjem v karakterju kot »Žalna koračnica« ni prepričal oziroma se je odmaknil od zahtev, ki jih je na začetku stavka zapisal bolestno natančni Mahler: »Strogo. Kot pogrebni sprevod.« Viharni del drugega stavka je bil neverjetno energičen in z močnim nabojem, a za počasni del velja isto kot za prvi stavek. Tudi karakter Scherza je bil vprašljiv, s preveč valčka in premalo ländlerja…
Kakor koli že, izvedba violinskega koncerta je bila izjemno doživetje, celoten koncertni nastop orkestra pa odlično pripravljen in vrhunsko izveden.
