Tiskane izdaje
O terorizmu kot možni obliki aktivizma je ne tako dolgo nazaj, v romanu Sence ne gorijo, ki je izšel pri založi Sanje, pisal Erik Valenčič, zdaj pa se je v predstavi Slovenija gori! v jasni navezavi na roman iste tematike lotil Sebastijan Horvat.
Podobno kot v romanu imamo tudi v predstavi skupino ljudi, ki se povežejo v teroristično celico, razpravljajo o mogočih tarčah svojih akcij, pripravljajo bombe in nazadnje tudi nekajkrat napadejo, pri čemer se – ponovno sorodno kot v romanu – njihove akcije stopnjujejo; od razstrelitve spomenika žrtvam vseh vojn, pri kateri se še trudijo, da napad ne bi povzročil žrtev, pa do razstrelitve ljudi polnega Cankarjevega doma ob neki proslavi, kar korelira tudi s skorajda ponarodelo Žižkovo izjavo: 'Največ bi naredili za slovensko kulturo, če bi razstrelili Cankarjev dom!'
Slovenija gori! ima štiri daljše prizore, v katerih Horvat uporabi širok nabor gledaliških pristopov – od metafikcijskega »teatra v teatru«, kjer igralce spremljamo med zastavljanjem »scenarija«, pa do potez fizičnega teatra v zadnjem delu predstave.
V prvem delu tako spremljamo gledališko vajo, nekakšno vrenje idej, v drugem delu zastavitev dramskih likov, v tretjem primere manjših akcij, med katerimi igralci posredujejo občinstvu nasvete, kako narediti bombe, kako ropati v trgovinah ipd., v ospredju pa je akcija zamaševanja stranišč in podtikanja odvajal v hotelu Bernardin, kar vodi v pravo »poplavo dreka«, ki se zliva iz hotela na ulice.
V tretjem delu se dogajanje prevesi v fizični teater in udejanjenje odnosa do državnih simbolov, osrednjih državnikov ter politike oziroma politične participacije. Naposled stanje agresije, ki je pogosto usmerjena proti samemu sebi v četrtem delu dobesedno eksplodira – z avtobombami v Cankarjevem domu.
Sledi stanje »po akciji« in preusmeritev pozornosti na občinstvo, ki je ob koncu projicirana na tablo, na kateri so napisana imena vseh posameznikov in organizacij, proti katerim se je treba boriti – občinstvo je sokrivo in tudi soodgovorno. Mi smo tisti, ki moramo nekaj storiti.
Predstava ima vsekakor nekaj zanimivih nastavkov: premišljanje o terorizmu kot obliki upora oz. aktivizmu, na primer, je v sedanjih družbenih razmerah več kot dobrodošlo, prav tako je pomembno izpostavljati, da je terorizem že stara oblika političnega odpora, ki se je pojavljala v različnih kulturnopolitičnih okoljih ter so ga – in ga še vedno – izvajale različne organizacije in ljudje z različnimi političnimi cilji.
Podobno se zdi dober primer omenjene akcije v hotelu Bernardin, ki se poveže z idejo, da se moramo v boj proti družbenopolitičnemu sistemu podati smeje se, ker je v smehu moč. Podobno je dober zastavek tudi naslavljanje občinstva, ki mu igralci svetujejo za izdelovanje bomb – popeljejo nas celo na dark web, kjer je med drugim mogoče kupovati orožje. S tem predstava v nekem smislu kaže na bližino, na hipno možnost nasilne, oborožene, teroristične akcije, na zakriti del obstoječe realnosti.
A obenem ima predstava številne problematične, neuspele točke: za začetek je pretirano razvlečena, v njej je vse polno balasta (dolgovezne zgodbice, poučevanje občinstva o polpreteklih političnih dogodkih v Sloveniji ...), besedilo je pogosto papirnato, dobri zastavki niso vselej speljani do konca ali dovolj dobro razdelani, zlasti v drugem delu predstave, kjer fizični teater ni dovolj dobro idejno podprt in razdelan, da bi zdržal prostor, ki mu je odmerjen.
Idejno je problematična tudi – ali še zlasti – zadnja scena, v kateri smo soočeni s teroristi po akciji; pretreseni so, slabo jim je, eden od njih bi rad šel pomagat žrtvam, povsem pretreseni opažajo, da so med žrtvami tudi civilisti, obnemogli so …
Srečen je le tisti med njimi, ki se odloči, da bo v napadu tudi sam umrl in se ne umakne pred eksplozijo. Terorizem se tako izkaže kot oblika aktivizma, ki prinaša smrt, nesrečo in obžalovanje – razen če storimo samomor; potem bomo srečni, ker, kot pravi Iztok, ki se odloči za to pot, je umreti lahko in lepo.
Naposled se zdi, da predstava zaradi nezadostne premišljenosti idejne podstati predvsem spolzi iz rok: terorizem zasuka nazaj tja, kjer mu je mesto, odgovornost »najti rešitev« upehano preloži na občinstvo in ostanemo spet tam, kjer smo bili v izhodišču; želeti bi si bilo kakšen idejni premik več.
