Tiskane izdaje
Teorema sta tokrat dva; enega je z motivi in pisavo opremil Pier Paolo Pasolini, prvi del je dramatizacija romana Izrek v prevodu Gašperja Maleja in hkratnega filma o tujcu, ki pride razredno neomadeževan v milansko družino sredi šestdesetih in se pokaže, da je najbolj zaželen in najbolj strašen od vseh gostov; družinske člane po vrsti zapelje in potem nenadoma izgine, da ostanejo prerukani v svojem meščanskem bistvu.
Roman je spisan deskriptivno, torej v tehniki, ki ubija dramatičnost in naracijo, poskuša biti hladen, pa mu ven buta ideološki balast, recimo vseprisotna prakrivda, izvorni greh buržoazije.
Objektivizem ohrani tudi Matthisova dramatizacija, ki posname hladno nizanje podatkov, komentatorski in distanciran odnos ter dialoško redkobesednost, kar omogoči Horvatovi režiji, da precej uspešno združuje in lepi neme prehode v odnosih, v katerih je več nakazanega kot izpeljanega, predvsem zapeljevanje: tujec je le fatalna sila, ki se pojavi od nikoder ter neustavljivo in nerazumljivo zaplete zadeve.
Igralci, ki večinoma stojijo okoli markiranega ringa – scenograf je Jürgen Kirner –, tako z branjem didaskalij in podatkov o družini tvorijo okvir, na ringu pa se brez pretiranega besedičenja odigravajo ključni odnosi med protagonisti, ki jih uspešno podpira glasba Draga Ivanuše, predvsem pa se skrivnostne in malce zagatne situacije razrešijo nemo, s pomočjo koreografije Anje Bornšek; čeprav po vseh teh letih morda še vedno ne razumemo povsem norije in fascinacije okoli skrivnostno mičnega in zapeljivega gosta.
Drugi del je ponovitev. Milanska situacija iz šestdesetih je preslikana v današnji Trst, le gost, ki ga nekako pričakujejo, je zdaj tujec, ki je moral priti zaradi zunanjih okoliščin in mora zaradi njih tudi izginiti. Slišimo nekaj o čudnem pričakovanju obarvanih Tržačanov, o njihovi prisotnosti, ki predvsem mater družine malo mede.
Vendar se je medtem zamenjalo vse; družina se je atomizirala, tovarna je propadla in jo hoče oče v navalu božičnega altruizma podariti, mati se fukari s tujci po parkih, tamala se zadeva in zato bruha, hkrati pa čutimo nelagodje in sumničavost družine z drugačnim; še najbolj morda v materinem znašanju nad gospodinjsko pomočnico, s kontrolo katere dobiva mati morda edini vzvod moči nad svetom.
Iz prejšnje izrazito potujevalne igre tako preskočimo v monološke izpovedi vsakega od družinskih članov, te so malce nepoantirane, vsaj glede teoremskega odskočišča, in konec je – presenetljivo – spravljiv; družina se po tujčevem odhodu sprosti in normalizira, spoznajo prave vrednote, v gospodinjski pomočnici ugledajo človeka in podobno. Tujec jim je prinesel božič, bi lahko rekli.
Drugi del je meščanska drama, tudi postavljena bolj veristično in tradicionalno, ki ima problem z atmosferami in prepričljivostjo oseb, kljub nedvomnemu trudu vseh nastopajočih, Vladimirja Jurca kot očeta, Maje Blagovič kot matere, Tadeja Piška in Sare Gorše kot otrok ter Nikle Petruške Panizon kot hišne.
Predvsem se iz skrivnostnega v rahlo štorastega prelevi tujec; Jasmin Mekić ga v drugo odigra z naivnostjo in v zadregi, ki jo razumemo, ko ga neusmiljeno lektorirajo pri obedu, vendar je njegova igra osvobojena vsakršne neizrekljive tujosti in dobimo občutek, da gre za tujek, za entuziasta med profiji. To močno relativizira tudi sporočilnost drugega od obeh izrekov, če se že o uspešnosti aklimatizacije zaradi morebitnega nepoznavanja tega, ime česa je Trst, težje opredelimo.
