Tiskane izdaje
V vseh zvrsteh umetnosti, predvsem pa v komentarjih takšnih in drugačnih avtorjev, se je pri nas v zadnjih letih razvil specifičen vzvišen in pokroviteljski odnos do nereflektirane množice. Slovenci naj bi bili amorfna konformistična masa, ki sledi zgolj (nizkim) instinktom, zato nujno potrebujejo modre nasvete, praviloma v obliki posmehljivega branja levitov.
Tovrstna kritičnost morda ni brez osnove, vendar Slovenci po takšnih karakteristikah verjetno ne odstopajo veliko od povprečja drugih narodov, gre predvsem za problem naraščajočega trenda, ki dobiva neobvladljive razsežnosti.
Uvodne strani knjige Vinka Möderndorferja Brskanja so evidenten primer takšne prakse, kar bi lahko odvrnilo bralca, ki mu takšno soljenje pameti že preseda. Vendar se splača pregristi skozi prve strani, saj se nato intonacija povsem spremeni. Skladno z naslovom se osem zgodb ukvarja z brskanjem po našem vsakdanu z občasnimi reminiscencami preteklosti, vendar brez posebnih intenc po razčiščevanju travmatičnih poglavij naše zgodovine.
Zgodba Preteklost v škatli morda edina bolj eksplicitno načenja to tematiko, vendar že podnaslov Izmišljena zgodba jasno sugerira, da njen namen ni rekonstrukcija realnih dogodkov, temveč zgolj ilustracija kompleksnih in nikoli do konca razjasnjenih epizod, ki pa nas še vedno obremenjujejo.
Izraz tranzicijska literatura je precej neposrečen, vendar se zdi za Brskanja povsem primeren. Seveda ne v uveljavljenem družbenem, političnem, ekonomskem ali socialnem smislu, temveč kot odraz svojstvene praznine in razpetosti med prividi preteklosti, prozaično sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. Möderndorfer ta konfuzni čas secira z neprizanesljivo ostrino, pravzaprav kar brutalnostjo, ki se manifestira v fabulativnih izpeljavah, razgrnitvi robnih oziroma že kar »bogokletnih« razmišljanj in občutkov in uporabi besednjaka, v katerem ne manjka kletvic in vulgarizmov.
Predvsem pa je temačna atmosfera zgodb, ki jo lahko ne samo vizualiziramo, avtor nas z narativnostjo in prispodobami sili, da jo tudi občutimo in zavohamo. Vrstijo se minuciozni opisi nereda, zapuščenosti, propada, stvarne in simbolične trohnobe, predvsem pa vonjev. »Vonj, ki ga ne pozabiš. Lužno, po ribah, po prežvečenih starih cunjah ... Zdaj je postelja veliko smetišče. Pokrita s plastmi odej, prežganih, umazanih, s sledovi polite kave, čaja, s hrapavimi, presušenimi madeži hrane ... Zrak, ki ima kovinsko zelenomodro barvo mesarskih muh ...«
Mestoma ima bralec že občutek, da pisatelj v vsej tej paleti popolne degradacije, obscenosti in desperatnosti že nekoliko mazohistično uživa, vendar je tukaj tudi nekaj humorja, sicer trpkega in ciničnega, pa tudi nekaj življenjskega vitalizma. Ta temelji na erosu, na primarnih nagonih, pa na spominih, ki so sicer lahko nejasni, netočni in zgolj sentimentalna navlaka, vendar nam pomagajo, da se prebijemo iz dneva v dan.
In to se zdi tudi osrednja poanta knjige, namreč, v labirintih eksistencialnih in eksistenčnih stisk preživeti ta naš vek, kakor vemo in znamo. Knjiga Brskanja se zdi ena najbolj temnih slik našega vsakdana, pa čeprav je pospremljena z mislijo: Če imaš koga, ki ima poljube zate, lahko preživiš vse. Poudarek je namreč na če ...
